Tapkanje z otrokom (EFT)

Sprostiti napetosti, neizražena čustva, omejujoče misli v sebi in otroku je neizmerna naložba v otrokovo (in vašo) prihodnost, ker tako sprostite energetske blokade, ki bi se kot resnejše težave lahko izrazile šele v naslednjih desetletjih otrokovega življenja.

Ko želite pomagati otroku s tapkanjem ali katerim drugim pristopom, upoštevajte naslednja dva koraka.

Prvi korak pri tapkanju z otrokom:

Najprej sprostite svoje občutke, čustva, misli, ki vas ovirajo. Sprostite vse svoje reakcije, povezane z otrokovo težavo in morebitne svoje težave, ki vplivajo na vaše trenutno psihično, čustveno, telesno stanje. Zavedajte se, da ste pogumni, ker stopate na to pot. Ne obsojajte se, ampak bodite ponosni nase in na svojo pripravljenost soočati se s svojim notranjim svetom.

Drugi korak pri tapkanju z otrokom:

Zaznavajte, poslušajte, odprto sprejmite in iskreno spoštujte otrokovo realnost, otrokov pogled na izziv, ne ocenjujte težave na svoj odrasli način. Pomagajte mu, da prepozna občutke, čustva in misli, povezane z izzivom.

Poglejmo si zdaj oba koraka bolj podrobno.

PRVI KORAK: Vprašajte se: Kaj se dogaja v meni, staršu?

Otroci so zelo občutljivi za vašo energijo, vaše počutje in vaše odzive, zato morate najprej sprostiti svojo napetost, zakrčenost, skrbi, nemoč, strah ... v povezavi z otrokovim izzivom in izzivi, ki trenutno vplivajo na vaše življenje in odnose v družini. Ko starši opravijo svoje notranje delo, pogosto izgine tudi otrokova težava ali pa se zelo zmanjša. Zagotovo pa vaša večja odprtost, mir in sprejemanje situacije močno povečajo verjetnost rešitve problema. Otroci so pod vplivom vašega stanja. Če ste zaskrbljeni, bo tudi otrok. Če se izgubljate v strahu, se bo tudi otrok. Bolj ko ste prisotni, povezani z notranjim mirom in zaupanjem, bolj umirjen in zaupljiv bo otrok. Bolj ko ste v telesu, kar pomeni, da se zavedate občutkov, čustev, misli, lažje bo otroku čutiti povezanost s telesom in občutki, kar bo olajšalo sproščanje blokad.

Kako se torej lotiti izziva?

Recimo, da ima otrok zdravstvene težave, težave v šoli, z vrstniki ...

Poglejte, kaj čutite v telesu, ko pomislite na otrokovo težavo. Če vam je tak pristop tuj, najprej začutite in opazujte svoje dihanje nekaj trenutkov, nato ljubeče poglejte, kaj čutite, morda v ramenih, vratu, prsih, trebuhu, hrbtu, sklepih. Je kje kakšna napetost, bolečina, tesnoba, pritisk? Nato tapkajte te občutke (spodaj je en primer zaporedja). V naslednjem koraku, ki pa je lahko tudi hkraten s prvim, če ste bolj izkušeni v zaznavanju čustev, se vprašajte, katera čustva so prisotna v povezavi s to težavo, ki jo ima moj otrok. Morda čutite strah, nemoč, žalost, jezo, zaskrbljenost, ujetost, obup. Tudi v primeru čustev se vprašajte, kje v telesu je čustvo najbolj prisotno, če to lahko zaznate. Odtapkajte ta čustva. V naslednjem koraku preverite še, ali so v povezavi s to težavo prisotne določene misli. Morda razmišljate, da niste dovolj dober starš, da ne zmorete več, da ste sami za vse ... Tapkajte te misli in poskusite najti bolj opogumljajoče različice. Občutki, čustva in misli so medsebojno povezani, tako da lahko tapkate tudi vse naenkrat, oziroma ko odtapkate en aspekt, se lahko zmanjša moč drugih.

Nekaj primerov zaporedij:

• Čeprav me skrbi za mojega otroka in ne vem, kaj naj storim, se odločam, da ostanem mirna in ljubeča do same sebe, situacije in otroka.
• Čeprav ima moj otrok to težavo in trpim zaradi tega, hočem vse to izpustiti iz sebe in ostati mirna in sproščena za naju oba.
• Čeprav sem nemočna in mu ne znam pomagati, vem, da imam svojega otroka neizmerno rada, zato hočem za naju oba ostati mirna in čutiti ljubezen ne glede na vse ter ostati odprta za rešitve.
• Čeprav se mi trga srce, ko gledam njegovo bitko, se odločam, da ostanem sproščena in odprta za najboljše rešitve.
• Čeprav ne morem zaščititi otroka, pa se odločam, da čutim zaupanje, da ga varuje Bog/angeli, da se bo vse izteklo v najvišje dobro.

DRUGI KORAK: Kaj se dogaja z otrokom?

Začutiti in razumeti morate otrokovo realnost, jo sprejeti in iskreno spoštovati tako, kot je. Že iskreno sprejemanje bo zmanjšalo marsikateri izziv, kajti odkrita, ljubeča pozornost deluje zdravilno in je osnova številnih terapevtskih pristopov. Ne presojajte izziva s svojim (odraslim) umom, temveč vstopite v njegov svet in poslušajte, kaj vam pove. Uporabite njegove besede pri tapkanju. Vedno tapkajte skupaj.

Vprašajte otroka, kaj se dogaja z njim, kaj čuti v telesu, kje, kako se to čuti. Bodite iskreno odprti in pozorni, ne hitite, dajte mu čas, da se poveže. Nato tapkajta. Če zmore prepoznati čustva, ga vprašajte po njih, lahko mu pomagate prepoznati jih. Vprašajte, kje so v telesu. Nato tapkajte skupaj. Lahko otroka tudi vprašate, kaj si misli o sebi ali situaciji, kaj meni njegova glava o tem, kakšne misli ima zaradi te situacije. Vprašanja prilagodite starosti.

Nekaj primerov

Telesno: boli me trebuh, glava, koleno, slabo mi je, utrujen sem ...

Čustveno: strah me je iti v šolo, skrbi me ..., žalosten sem, ker ... jezen sem, ker ...

Misli, prepričanja: nihče me ne mara, preveč nalog imam, ne zmorem tega, vsi se mi bodo smejali ...

Primeri tapkalskih zaporedij:

• Čeprav me boli trebušček in nočem v šolo, sem se odločil, da vse, kar me tišči v trebuščku, izpustim iz sebe in se sprostim.
• Čeprav me skrbi, kako bom zapela pesmico, vem, da me ima mami rada, zato ker sem, in ne zaradi tega, kako pojem.
• Čeprav sem žalostna, ker mi je prijateljica rekla, da me ne mara, sem se odločila, da sem dober otrok in da izpustim to žalost iz sebe.
• Čeprav me je strah, da mi ne bo uspelo in se mi bodo smejali, hočem povedati svojem telesu, da je vse  v redu, da me ima mami rada in da lahko izpustim ta strah.
• Čeprav čutim ta strah v grlu, sem se odločil, da ga zdaj izpustim in se sprostim.
• Čeprav me nima nihče rad, hočem vseeno objeti svojega kužka in mu povedati, da je moj prijatelj.

Pozornost je ljubezen, njena valuta pa je čas. Že samo vaša iskrena, odprta, ljubeča pozornost bo delala čudeže. Vedno in povsod! Nekaj minut čez dan, morda zvečer lahko namenite tapkanju, da skupaj z otrokom pogledate dogajanje preteklega dne, ali pa zgolj poslušajte, kaj pripoveduje otrok in mu ponudite tapkanje, ko začutite večjo čustveno jakost. Zaupajte, da ste dober starš, morebitne občutke krivde ali nemoči pa kar odtapkajte. Ne koristijo ne vam ne otroku. Vredni ste in zaslužite si mir in ljubečo prisotnost, vi in vaš otrok. Če se izgubita, vedite, da sta nekje v vas, in smelo ju poiščite sami ali ob pomoči iskrene osebe.

Vse dobro vam in otrokom!