Razglabljanja o tem, katera terapevtska metoda je boljša in katera slabša, so precej pogosta tako med strokovnjaki kot med laiki, redkokdaj pa privedejo do trdnih in zanesljivih sklepov. Ni malo tudi takšnih, ki menijo, da niti ni pomembna metoda, ampak tisti, ki jo uporablja.
Objektivno gledano verjetno obstajajo trije enako pomembni stebri, ki naredijo neko terapijo uspešno, s tem da so v nekaterih segmentih zelo povezani; ti stebri so uporabljena metoda, avtoriteta terapevta in njegovo znanje, v kombinaciji z energijsko pretočnostjo.
Uporabljena metoda
Eden končnih ciljev vsake terapevtske metode je med drugim tudi krepitev energijskih pretokov v telesu, ampak nekatere so na to usmerjene primarno (akupresura, EFT, različne bioenergijske tehnike), pri drugih so okrepljeni energijski pretoki posledica procesiranja zastalih podzavestnih energij (t. i. bolečinska telesa), nekatere pa so kombinacija obeh (npr. nekatere tehnike odstranjevanja entitet).
Iz tega nabora metod so nekatere takšne, da si večina zlahka razloži načela njihovega delovanja in jih razume, druge pa številni klienti doživljajo kot proces, zavit v tančico mistike, ki jih povezuje z nekakšnimi 'višjimi silami', katerih v veliki meri ne razumejo (delo s prekletstvi, karmična diagnostika, različne oblike dela s torzijskim poljem ...).
Če klient metodo kolikor toliko pozna in razume, si oblikuje predstavo o tem, v kakšni meri bo delovala. Ta predstava je seveda lahko spodbujajoča ali omejujoča. Če je ne razume oziroma jo ima za mistično, pa na to, v kakšni meri bo delovala, ključno vplivajo njegovo znanje, prepričanja, strahovi in psihološki profil oziroma tisti njegov del, ki se nanaša na vodljivost.
Dejstvo je namreč, da nekatere metode za uspešnost dejansko 'zahtevajo' relativno vodljivost klienta; če klient ni vodljiv, ne delujejo. Če npr. terapevt reče klientu, da izhajajo njegove težave iz nekakšnega prekletstva, mu lahko z redkimi izjemami največkrat pomaga oziroma prekletstvo razreši po 'pravilih za reševanje prekletstev' le pod pogojem, da mu klient popolnoma verjame in zaupa. Takrat se klientovi segmenti jaza poenotijo, tako da v njem ni nikakršnega notranjega konflikta, in postane popolnoma sprejemljiv za 'prehod v novo polje realnosti', v katerem težave ni. Podobno je tudi pri karmični diagnostiki. Karmični diagnostik mora natančno prepoznati le energijski naboj klientove težave, potem pa mu lahko reče, da ta težava izhaja iz neke določene situacije iz prejšnjega življenja; če mu bo klient brez zadržkov verjel, lahko težavo rešita s podoživljanjem neke situacije, ki ima pečat problematičnega čustvenega naboja, kar bo delovalo, tudi če se v resnici oziroma v manifestirani realnosti ta situacija ni nikoli zgodila; sicer pa ne.
Pri nekaterih drugih metodah, ki temeljijo na primarnem energijskem delu, seveda znanje/prepričanje/vodljivost klienta oziroma njegov pogled na metodo še zdaleč niso tako izključujoči.
Avtoriteta terapevta
Pomembna je pri vseh metodah, ampak pri metodah, ki vsebujejo pridih mistike, seveda precej bolj kot pri pristopih meridianskega dela, masaž ... Pri karmični diagnostiki, delu s prekletstvi, do neke mere pa tudi pri različnih oblikah dela s torzijskim poljem je recimo ključna za to, da terapevt potegne klienta iz enega polja realnosti v drugo, in če hočeš biti v vodah takšnih terapevtskih metod uspešen, jim moraš v veliki meri prilagoditi celotno 'življenjsko vedenje'.
Pomik v polje ozdravitve s položaja avtoritete ima običajno tri vzvode, ki so lahko do neke mere povezani, običajno pa kateri od njih prevladuje:
- pomik s pomočjo odmaknjenosti oziroma z delovanjem, pri katerem sloni vtis avtoritete na nedostopnosti in vzvišenosti;
- pomik, zgrajen na osnovi topline in osebnega pristopa;
- pomik, zgrajen predvsem na osnovi zaupanja v metodo, ki jo uporablja terapevt (glej tudi točko Uporabljena metoda).
Prvi dve postavki (nedostopnost in človeška toplina/zaupanje) sta na prvi pogled nezdružljivi, v praksi pa daleč od tega. Morda ljudi še najbolj prepriča terapevt, ki sicer deluje nedostopno, a se potem klientu približa na neki topel način, zaradi katerega ima ta občutek, da se je še posebej zavzel zanj.
Znanje in energijska pretočnost terapevta
Temelji na sposobnosti ozemljevanja, s katero terapevt klientu pomaga do spremembe, in znanju, ki zajema zelo širok spekter – od prepoznavanja simptomov do tega, da zna glede prepletenosti težav ustvariti dovolj široko fronto delovanja, potrebno za TRAJNO spremembo.
K trajni spremembi pa spada še nekaj – ko so določene klientove težave sprocesirane, ima seveda več energije; zelo pomembno je, kaj bo z njo v prihodnosti počel. Če se bo vrnil v vsakdan, poln rutine, se bo zelo hitro znašel v podobni situaciji kot pred terapijami. Zato spada k delu dobrega terapevta tudi to, da klientu pomaga kreativno 'investirati' pridobljeno energijo v vsakdanje življenje.
Vir fotografije: Osebni arhiv Mojce Debelak in Blaža Pogačarja
inspiracije