V devetdesetih letih je bil zelo popularen napev Jesus he knows me glasbene skupine Genesis. Uperjen je bil zoper pridigarje s televizije, ki ljudem obljubljajo sedež v raju (ki pa žal ne bo dosegljiv, če ne bodo vsaj malo finančno prispevali). Nič hudega sluteči gledalec mora torej le položiti roke na ekran in že bo lahko začutil božjo energijo. Čisto pravo božjo moč. Ko je bo prejel dovolj, pa naj le še nakaže nekaj denarja na izpisano telefonsko številko in vse bo lepo in prav.
Nam se je takrat vse to zdelo smešno, česa takega pač nismo poznali. Zato sem ob vsakem obisku Združenih držav vsaj nekaj časa posvetil spremljanju tovrstnih televizijskih kanalov. Čeprav sam nikoli nisem bil vernik, sem občudoval moč in gorečo vero teh pridigarjev, ki so v nabito polnih dvoranah oznanjali božjo besedo. Če bi na sebi imeli duhovniška oblačila, bi bilo drugače. Manj eksotično, manj zanimivo. Tako pa je vse skupaj videti kot en zelo zanimiv spektakel. Moderno okolje, uporaba svetlobnih učinkov in velikih ekranov v ozadju, glasbena spremljava, na odru pa zvezdniki. In ti so vešči javnega nastopanja. In govorijo tako enostavno, jasno in povsem razumljivo, da se dotaknejo srca in misli prav slehernega obiskovalca. Meni je ostala v spominu naslednja pripoved…
Ko preučujemo življenja in dela naših biblijskih junakov, kaj zlahka opazimo, da pravzaprav nihče izmed njih ni bil popoln. Prav vsakdo je imel kakšno hibo. Noe, rešitelj človeštva, je bil pijanec. David je bil prešuštnik in morilec, Peter pa je nedolžnemu služabniku odsekal desno uho. O Mariji Magdaleni bi bilo škoda izgubljati besed, seznamu velikih oseb s povsem človeškimi slabostmi pa še zdaleč ne bi bilo konca. Na prvi pogled se nam morda zdi, da bi bog lahko izbral boljše ljudi za širjenje svojega sporočila, mar ne? Pa jih ni. Človeške hibe posameznikov ga niso motile, da ne bi govoril preko teh ljudi, saj govori v srca vseh. Ne zanima ga, kakšni so ti ljudje, so popolni ali niso, njegovo sporočilo je za čisto vsakega izmed nas. In sedaj se vprašajte; če so imeli tako veliki ljudje, velikani pravzaprav, o katerih se učimo, če so imeli tako veliki možje in ženske vsi po vrsti čisto navadne človeške slabosti, zakaj jih ne moremo imeti tudi mi? Če niso bili popolni oni, ki so imeli privilegij doumeti vse božje skrivnosti, zakaj bi morali biti popolni mi?
Če so imeli tako veliki posamezniki, velikani pravzaprav, o katerih se učimo, če so imeli tako veliki možje in ženske vsi po vrsti čisto navadne človeške lastnosti, zakaj jih ne moremo imeti tudi mi? Če niso bili popolni oni, zakaj bi morali biti popolni mi?
Prav vsakega izmed nas je bog ustvaril z namenom. Kaj bomo počeli v življenju, kaj bo naše poslanstvo, nič ni prepuščeno naključju. Mi pa smo tisti, ki moramo to udejanjiti. Lahko iščemo izgovore (sem prestar, premlad, nimam tega ali onega, imam take ali take slabosti), lahko pa kaj storim iz svojega življenja vsemu temu navkljub. Torej imam dve možnosti; prva je ta, da se ukvarjam s svojimi slabostmi in omejitvami in se torej obtožujem za vse slabo, kar sem storil in vse, česar nisem mogel storiti. Iz dneva v dan. Imam pa še drugo možnost in ta je da si priznam, da sem pač tak kot sem, da nisem popoln (hej, saj tudi vsi biblijski velikani niso bili) in grem naprej. Dokler bom mislil o svojih slabostih in omejitvah, bom brskal po preteklosti. In ta me bo vkopala na mestu, ne bom mogel naprej. Lahko pa si torej rečem tako je, dober sem kljub vsem mojim omejitvam. In zakorakam naprej. Karkoli si bom rekel, tako bo. Pa če bo to dobro ali pa slabo. Vedno bo tako, kot se odločim. Če se torej odločim, da grem naprej, bom šel naprej. Ne glede na vse okoliščine. In pika.
Imam pa še drugo možnost in ta je, da si priznam, da sem pač tak kot sem, da nisem popoln (hej, saj tudi vsi biblijski velikani niso bili) in grem naprej.
In potem je tu zgodba o nekem dečku, ki je stal na robu kanjona. Razigrani otroci sem in tja radi kričijo, ta ni bil nič drugačen. Čisto brez posebnega razloga zakričal v daljavo Hej ti, ti si cepec! In ko je čez nekaj sekund že želel oditi, je zaslišal Hej ti, ti si cepec! Seveda mu ni bilo jasno, kaj se je pravkar zgodilo, je pa bilo zabavno. Zato je še enkrat zakričal Hej ti tam, ti si luzer! Iz tebe ne bo nič! Ponovno je prejel odgovor, enak svojemu vzkliku. Še nekaj krat je tako zakričal, nato pa stekel po očeta. Poglej oče, mu pove in opiše, kaj se je pravkar zgodilo. Oče odgovori: »Sin moj, to je odmev. Poglej tole…«, reče in zakriči Hej ti, ti si velik. Si pravi junak. Imaš vse kar potrebuješ, da boš uspešen! Rasturaš! Bravo! Z nasmeškom na obrazu oba prejmeta odgovor. Hej ti, ti si velik. Si pravi junak. Imaš vse kar potrebuješ, da boš uspešen! Rasturaš! Bravo! jima govori skrivnostni glas. »Vidiš sin,« reče oče, »kar daješ, to boš prejemal. Vedno. Nikoli ne pozabi tega. Le od nas samih je odvisno, kaj bomo prejemali. In to je to, kar bom dajali«.
Po oglasih pa je govorec z nazaj počesanimi lasmi, bleščeče belimi nasmehom in dobro ukrojeno elegantno obleko (čez mnoga leta sem izvedel, da gre za nekega Joela Osteena) svoj nastop zaključil še z zgodbo o kitajski cesarici. Ta je vsak dan odšla do potoka po vodo. Imela pa je dve vedri, eno je bilo popolno, drugo pa počeno. Zato se je vedno vrnila z enim vedrom polnim vode in drugim, kjer je bilo vode le do polovice. In vedri sta se med seboj pogovarjali. Tisto popolno vedro je drugo seveda zasmehovalo in žalilo. Saj je vendar tako popolno, v primerjavi s to spako tukaj zraven, mar ne? Čez nekaj časa je cesarica opazila žalostno vedro in jo povprašala o tem. Počeno vedro ji je odgovorilo, da se počuti zavrženo in zanič zaradi svoje nepopolnosti, cesarica pa ji je poklonila prijazen nasmešek. »Nič zato, si videla te lepe cvetice, vse dol do potoka? Zrastle so zaradi tebe. Ko sem se vračala in te vedno držala na tej strani, si ti puščala vodo in s tem zalivala cvetlice. Brez tebe njih ne bi bilo. Draga moja, brez tvoje nepopolnosti teh lepih cvetic ne bi bilo«…
In kljub temu, dragi gledalci, kljub temu da nismo popolni, lahko dosežemo velike stvari v življenju, nikoli ne pozabite tega. Tudi v trenutkih ko ste zaradi svojih slabosti na tleh, ko se zaradi svojih napak in svojih dejanj počutite tako nemočne in zavržene, naj vas vodi ta misel. Vedno lahko dosežete velike stvari, vedno. Tudi če niste popolni, tudi če nimate vsega... To so bili še njegovi zadnji stavki, jaz pa sem premleval slišano. In z globoko zamišljenim izrazom na obrazu počasi prikimaval slišanemu. Nikoli nisem hodil v cerkev in nisem religiozen človek, a česa lepšega in bolj navdihujočega že lep čas nisem slišal…
inspiracije