Veliko se govori o osebnostni rasti, duhovni rasti, meditaciji, stiku s samimi seboj in veliko je tudi zmede okoli istih konceptov.
Kaj je to pristen stik? Jaz bi pristnost opisala kot iskrena, primarna, zelo zemeljska, primitivna, zagotovo resnična, avtentična povezava s samimi seboj. Sama sem dolga leta verjela, da postaneš boljši človek, ko se obnašaš boljše, ko ustvariš določene pozitivne navade, ko razmišljaš na določen način, ko razviješ neko "dobro" naravnanost. In na nek način deluje, ampak moja izkušnja tudi pravi, da ni to čisto res. Kar res deluje sem spoznala, ko sem zares na sebi razumela, kaj je to pristen stik s samim seboj.
Ko ljudje odraščamo, to počnemo v organizirani družbi ljudi. Ljudi, ki imajo svoje ideje, ki razmišljajo na določen način, ki delujejo na določen način, ki verjamejo v določene ideale, vrednote, nekateri ne v eno ne v drugo. Na svetu nas je miljarde in vsak od nas živi svojo realnost, adaptirano na to kar že obstaja. Na nek način bi se lahko reklo, na prilagojen pogled na svet. Kar se naučimo že od malega je prilagajanja temu, kar v svetu dejansko takrat obstaja, ko odraščamo. Nismo razviti dovolj, da bi prišli v svet in uspostavili našo resnico, ker se rodimo otroci in kot taki dejansko nimamo te moči. Se rodimo in ostanemo še dolgo zatem odvisni. Zaradi preživetvene potrebe smo odvisni od staršev. In te odvisnosti se držimo dokler ne razvijemo neko pripravljenost se spustit v svet. Dokler ne dobimo neke ideje varnosti.
A način na katerega zrastemo je naš osnovni filter. Lahko ga primerjamo s parom očal, ki stalno nosimo na obrazu in skozi te gledamo v svet. Naša ideja varnosti je tista, ki nam jo posredujejo očala, naša ideja uspešnosti je tista, ki so nam jo posredovali, naša ideja ljubezni je tista, ki nam je bila posredovana itd. itd na najrazličnejše argumente. In to pomeni, da mi dejansko ne živimo v stiku s samimi seboj, živimo s idejo o nas, ki so nam jo nalepili drugi. In tej sliki se stalno prilagajamo. Živimo naša očala. Naš fokus je večinoma časa obrnjen navzven. Na pričakovanja, na mnenja, na ideje, na zunanjost. In postanemo od tega odvisni, oziroma naša osebnost postane taka, kot se od zunaj pričakuje. In to v nas ustvarja močne konflikte in zakaj se to zgodi?
Zgodi se, ker naše telo ni naša pamet in se ga ne da programirat. Naše telo je zelo zemeljsko. Naše telo čuti, zazna, ima drugačno inteligenco, ima spomin. Česar se naša pamet ne spomni, se naše telo. Naše telo zaboli, ko nekaj ni v redu, odda signal. Nam stalno sporoča. Naše telo gnezdi naše travme, ima spomin ki zazna bolečino, hrani občutke, hrani izkušnje v naših celicah in komunicira z nami na najrazličnejše načine. Komunicira skozi čustva, se joče ko je žalostno, zakriči, ko je jezno, udari, ko boli, se smeje, ko je zabavno.
Kar smo se kot ljudje naučili z rastjo ni stika s sabo, temveč zatiranja sebe. In to na vseh nivojih. Na fizičnem, npr. otroku ni dovoljeno se dotikat svojega lastnega telesa, ga spoznavat... Na čustvenem nivoju npr. zdravo izražanje jeze, "ne se jezit", žalosti, "kaj jočeš", veselja...."ne bit preglasen"... itd itd. Vse to prepreči človeku stik s samimi seboj. In tako dejansko - in dodam še vedno - ljudje odraščamo. (ali vsaj dobra večina). Večkrat se zgodi, da, ko nekdo glasno izjavi, da se slabo počuti, se ga sodi, namesto, da bi se mu pomagalo. Postalo je prepovedano izražat negativna čustva. Ampak veste kaj je res? DA JIH ČUTIMO ČISTO VSI. IN, DA SI NE DOVOLIMO (KER SMO BILI TAKO NAUČENI) JIH IZRAZIT. KER NIHČE NAS NI NAUČIL KAKO SE TO POČNE NA ZDRAV NAČIN.
In kako lahko sedaj vspostavimo PRISTEN stik s samimi seboj? Če si niti pristnosti naših osnovnih življenjskih čustev ne dovolimo?
S tem, da začutimo, to, česar nismo bili v življenju nikoli sposobni prosto izraziti. Da se povežemo z jezo in se naučimo to izrazit na zdrav način (to ni tako, da se na druge jezimo in sodimo in dremo, temveč, da si npr. vzamemo 5 minut in se dremo v poušter/blazino) Ali, da ko začutimo strah, ostanemo v stiku z njim, to naglas povemo, se s prijateljem ali terapevtom pogovorimo o tem, povemo, kaj se dogaja z nami, ko to doživljamo. Da začutimo žalost, da jo izrazimo z jokom. Da se naučimo komuniciranja s samimi seboj na vsakdanji bazi, da vprašamo svoje telo, kaj rabiš ta trenutek izraziti, da dovolimo inteligenci našega bitja, da nas vodi.
In šele, ko pridemo v stik s tem, bomo sposobni meditacije, globoke notranje sprostitve. Drugače, bomo samo sedeli na bombi, ki je že čisto pripravljena na razpok, in upali, da se umiri.
inspiracije