Pred dnevi sem doživela trenutek, ki me je spodbudil k globljemu razmisleku.
Na blagajni sem stala za mladim parom, ki je plačal račun v višini približno 130 evrov. Medtem ko je moški zlagal stvari v vrečko, mu je zmanjkalo prostora. Partnerica mu je z mirnim in prijaznim tonom predlagala, da bi kupila dodatno vrečko – za nekaj centov. A namesto strinjanja ali preprostega odgovora je izbruhnil s tihimi, a ostrimi besedami, nabitimi z jezo in prezirom. Prezirom do nje, ki ni od doma prinesla dodatne vrečke. Stal je tam, razdražen zaradi tako majhne stvari, in nestrpno kazal svojo jezo. Ona je ostala mirna in skušala umiriti situacijo, a napetost med njima je bila več kot očitna.
Ta prizor me je globoko nagovoril. Kako pogosto prenašamo svoje notranje frustracije na tiste, ki so nam najbližje? Ko nosimo s seboj potlačena razočaranja in neizražena čustva, postanemo kot tempirana bomba, pripravljena na izbruh zaradi najbolj nepomembnih stvari. Zakaj to počnemo ravno tam, kjer bi morali najti zavetje, ljubezen in podporo?
Zakaj pride do tega?
Vsak izmed nas ima dneve, ko se počuti razdraženega, utrujenega ali izčrpanega. Takrat lahko hitro postanemo nepotrpežljivi, še posebej v trenutkih, ko pride do najmanjših ovir ali napak. Pogosto je težava v tem, da nas v resnici ne razjezi tisti “majhen problem” – vrečka, napačno postavljeno vprašanje ali pozabljena malenkost. Razjezi nas nezavedno nabrano nezadovoljstvo v nas samih, ki si ga ne znamo ali ne želimo priznati, zato ga projiciramo na ljudi okoli nas.
Ali res moramo tako ravnati?
Kaj bi se zgodilo, če bi si ta mladi moški v trenutku frustracije rekel: »Pomembneje je, da sva skupaj in si nudiva podporo, kot pa da se prepirava zaradi ene vrečke.« Takšna zavest bi mu lahko pomagala videti situacijo z razumevanjem, preusmeriti svoje misli in se zavestno odločiti, da ne bo izrazil jeze na partnerici. Življenje je prekratko, da ga zapravljamo z jezo in razočaranjem nad najdražjimi. Besede lahko bolijo bolj kot fizična dejanja, saj puščajo trajne sledi v duši drugega. In kar izrečemo v jezi, ne moremo vzeti nazaj.
Ljubezen kot temelj odnosa
Ljubezen, razumevanje in sočutje so temelji zdravih odnosov. Ti temeljijo na želji po skupni sreči, ne pa na iskanju napak in kaznovanju za naše notranje stiske. Ko se zavemo, da frustracije nosimo v sebi, imamo moč, da prevzamemo odgovornost in izberemo bolj ljubeč pristop. Lahko se vprašamo: »Je ta konflikt res vreden izgube dragocenih trenutkov z osebo, ki jo imam rad?«
Naj nas ta primer opomni na to, kako dragoceni so trenutki, ki jih preživimo s tistimi, ki jih imamo najraje. Zamenjajmo kritiko za razumevanje, jezo za toplino in frustracijo za ljubezen. In ko se naslednjič znajdemo v skušnjavi, da bi svoje razočaranje prenesli na drugega, si recimo: »Življenje je prekratko. Raje se imejmo radi.«