Živimo v času, v katerem dognanja znanosti omogočajo kakovost življenja, kot si je nekdaj niti predstavljati nismo upali. Vsaj v našem okolju se zdi nepredstavljivo, da bi otroci vse dni, od zore do mraka, garali za kos kruha; zdi se nedoumljivo, da bi tehtali med tem, ali bo naš otrok lahko šel v šolo, ali je bolje, da ostane doma in dela »na kmetiji«. Vse to so zgodbe preteklosti, ki pa žal ne pomenijo, da otroci danes ne živijo v stiski, z upočasnjenim telesnim in duševnim razvojem ter brez možnosti, da uresničijo svoj potencial za uspeh.
Nataša Kos Križmančič, ki že vrsto let vodi seminarje na temo refleksne terapije za razvojne in učne težave otrok, in je med drugim tudi edina licencirana terapevtka in predavateljica metod svetovno priznane danske refleksoterapevtke Lone Sorensen pri nas, se je šele ob svojih treh otrocih začela zavedati celovitosti težav, s katerimi se vsak dan soočajo naši mladi.
Znano je, da smo odrasli kot hrčki v vrtiljaku, nenehno vpeti v nujo »samo še tega opravila«, prepričani, da je že spanje nekaj, kar lahko počaka. Potem pa nas neki dan doleti nepričakovano, morda bolezen, morda kakšna druga osebna tragedija, in se ustavimo. Pozabljamo pa, da smo med tem časom »uspešno« naš hitri in neprizanesljivi življenjski slog prenesli na svoje potomce.
Primanjkovanje spanja, vzrok in posledica
V knjigi Zakaj spimo – moč spanja in sanj direktor laboratorija za spanje na Harvardski univerzi, dr. Matthew Walker, piše, da podatki, zbrani v preteklih sto letih med več kot 750.000 učenci, starimi od 5 do 18 let, razkrivajo, da mladina danes spi dve uri manj na noč, kot so to počeli njihovi vrstniki pred sto leti: »Dodatni razlog za to, da postane spanje najpomembnejša prioriteta v šolanju in življenju naših otrok, se nanaša na povezavo med pomanjkanjem spanja in 'epidemijo' motnje pozornosti s hiperaktivnostjo. Otroci s to motnjo so razdražljivi, bolj impulzivni, manj pozorni in manj zbrani pri učenju, kažejo pa tudi precej večjo nagnjenost k depresiji in celo samomorilnosti. Če te simptome (nezmožnost zbranosti in pozornosti, slabše učenje, vedenjske težave in nestabilno duševno stanje) sestavimo in potem odstranimo oznako ADHD, vidimo, da so skoraj identični tistim, ki jih povzroča pomanjkanje spanja.«
Ko starši pri svojih otrocih začenjamo opažati najrazličnejše težave, kot so denimo tiste z vedenjem, učenjem, težave z vidom in sluhom, težave s socializiranjem, preobčutljivostjo, disleksijo, ali pa ima naš otrok celo diagnozo avtizma ali motnje pozornosti s hiperaktivnostjo, smo seveda zaskrbljeni. Pomagati skušamo analitično; morda z zdravili, morda s striknejšo vzgojo, ker si mislimo, da otrok samo išče izgovore, a potrebuje v resnici le »trdo roko«. Redki starši se ustavijo in pomislijo na možnost, da otrok na svoj način zgolj opozarja na svoje nezadovoljstvo z zasužnjenostjo s časom, v katerem mora odraščati.
Prva terapija, ki je vodila k uspehu
Nataša nikoli ne bo pozabila šestletnega fantka Miloša, ki ga je k njej pripeljala mama. Bila je obupana; povedala je, da je bila z njim že od Poncija do Pilata, a da fant preprosto noče slišati navodil učiteljice ter se upira sodelovanju. Seveda so zdravniki takoj dognali, da ima fant izdatne težave s pozornostjo, a mami zgolj ta informacija ni bila dovolj. Na prvi terapiji obrazne refleksoterapije sta Nataša in fantič najprej skušala najti tisti prvi stik, ki bi vodil v njegovo umiritev. Ničesar namreč ni moč doseči, če je otrok v stiski, tesnobnega počutja, utrujen. Z vsako nadaljnjo terapijo, ki ji je čez dan sledila prav zanj prilagojena prehrana, se je Miloš vidno spreminjal; v šoli je začel sodelovati, umiril se je, lažje zaspal, kar pomeni tudi, da se je zbudil spočit in je dan lahko začel poln moči (Več na http://www.obraznarefleksoterapija.si/refleksna-terapija/).
Predstavljajmo si, kako se počutimo, če se zvečer v posteljo uležemo z brbotajočimi mislimi, kako bo jutri, kaj vse nas še čaka v tem tednu. Človek, poln skrbi, ne more spati mirno, pa čeprav se je zavestno odločil, da ne bo bedel pozno v noč in se z odejo pokrije že ob deseti uri zvečer.
Začaran krog računalniške zasvojenosti
Telo je organizem, ki dovoli mir le, če je v sozvočju z umirjenostjo misli. Glede na to, da niti odrasli pogosto nismo sposobni doumeti, v kolikšni meri smo v stiski glede »pravil«, pod katerimi se šibimo, otroci svoje »nazadovoljstvo« kažejo na različne načine: z nepozornostjo pri pouku, vzkipljivostjo, pretirano občutljivostjo na zunanje dražljaje, agresijo, nemirom, pozabljivostjo. Ko silimo otroke, da delajo tisto, česar iz različnih razlogov (še) ne zmorejo, najpogosteje slišimo: Sovražim, Ne zmorem, Nikoli ne bom zmogel, Nekaj je narobe z mano.
»Uteho« zato pogosto iščejo v virtualnem svetu. V neresničnosti se počutijo varno; ure na spletu si oblikujejo po svoji lastni meri. A problem napoči, ko telo med svetovoma ne zmore več ločevati. Čustva, ki vznikajo v otroku, ki je slep in gluh za okolico in živi le v navidezni resničnosti, so zelo intenzivna. Ne samo, da se v izdatni meri izloča dopamin (t.i. hormon sreče), nevrotransmiter, ki poživljajoče vpliva na srce, krvni obtok in presnovo. Pozabljamo na usodnejši adrenalin, sopotnika računalniške zasvojenosti. Prav ta je »kriv«, da v trenutku, ko otroku rečemo, da je čas za spanje, naj ugasne računalnik, v njem prepoznamo le besnečo pošast, ki je tako drugačna od sicer ljubkega in prijetnega otroka, ki smo ga vajeni. Še več; otrok, ki je v stanju »pripravljenosti na boj«, nikakor ne bo mogel zaspati. Niti misliti ne more jasno, kaj šele, da bi lahko potonil v krepčilni spanec. Morda mu uspe zaspati šele proti jutru. Ko napoči čas odhoda v šolo, mukoma vstane, razdražen, nesprespan in brezvoljen. Tak seveda ne zmore slediti pouku, je nemiren, morda celo odrezav, agresiven. Energijo pridobi šele, ko doma sede za računalnik in začne dopamin opravljati svojo nalogo. A ko pade noč, se zgodba prejšnjega večera ponovi. Lahko si predstavljamo, kaj dolgotrajno tavanje v takšnem začaranem krogu povzroči otroku, katerega možgani se šele oblikujejo.
Otroci niso bolni, le drugačni so
Nataša zato z refleksoterapijo, prilagojeno prav učnim in razvojnim težavam otrok, skuša pokazati ne samo, da tudi danes otroci lahko živijo brez škodljivih alternativ stvarnosti, temveč celo, da bi bili na primer mnogi, ki jim v šoli na primer ne gre najbolje, v marsikateri tradicionalni družbi deležni spoštovanja in občudovanja. Preden so namreč zatrti klonili pred zahtevami sodobne družbe, so to bili otroci polni energije, neodvisni, zabavni. Radi so se lotevali opravil, ki zaposlijo njihove roke, izzivov, ki preverjajo njihovo moč, veščine, pogum in vzdržljivost. Še vedno si želijo delati tisto, kar je v njihovih očeh pomembno. Ne marajo abstrakcij, večurnega sedenja pri miru, avtoritativnega nadzora. Imajo izjemno sposobnost osredotočanja na vsebine, ki jih povlečejo, ki se dotikajo njihove lastne radovednosti, tiste, ki jih vabijo k raziskovanju »novih svetov«.
Okolje, v katerem živimo tako mi, kot naši otroci, je v resnici v veliki meri umetno. Tistih, ki v njem briljirajo, ni veliko. Vsak dan na svetu milijone otrok označijo za zgube, kar neizbrisno zaznamuje njihovo nadaljnjo pot. Še več, tiste, ki se ne zmorejo prilagoditi umetnemu šolskemu okolju, pogosto razumejo kot bolne in jih zavrtijo v krog večnega medikamentoznega zdravljenja.
Aboridžini trdijo, da so vsi otroci pametni. In res so. Le priložnost jim moramo dati, da se umirijo na svoj način, da začutijo, kako enkratni so. Potem bodo zmogli vse. Tudi v tem umetnem svetu ustvariti svoj mikrokozmos pristnega.
inspiracije