Pot preobrazbe
»Če glavo tlačiš v preteklost, ko je še vsa topla, te zaduši. Pustiti jo je treba, da se udela. V nas se z delovanjem časa in milosti neopazno razkraja, kar je slabo. Vzljubiti moramo tisto, česar se iz preteklosti sramujemo in kar se nam zdi nizkotno. Ta »gnoj« bo postal vir rodovitnosti.l
Naša preteklost, naše trpljenje, naše galeje, naši kriki, vse to je spev v jeziku ubogih. Nihče ne more danes biti, ne da bi bil tudi včeraj.
Kdorkoli že si in kakršnekoli že so tvoje rane in tvoja boleča preteklost, nikar ne pozabi – v svojem trpinčenem spominu nikar ne pozabi, da te čaka večnost ljubezni.«
»Potrebna so bila leta tišine in ljubezni, da je bilo mogoče povedati – skoraj vse.«
Iz knjige »Močnejši od sovraštva« Tim Guenaro
Vsak človek je v teku svojega življenja soočen z različnimi stiskami in težavami. Pogosto smo razočarani nad tem, kako so se stvari za nas obrnile v odnosih tako s starši, brati in sestrami, partnerji, prijatelji, nadrejenimi, sodelavci... Mnoge stvari je težko odpustiti...
Kdaj pa to lahko storimo? Gotovo ne takoj, ko se je razočaranje zgodilo. Preteči mora nekaj časa, ko najprej, kot v vsakem procesu žalovanja morda zanikamo, da se je razočaranje sploh zgodilo, ko smo jezni na ljudi, ki so nam povzročili bolečino in morda tudi nase, da nismo pravočasno prepoznali bližajoče »katastrofe«. Ko smo prešli te faze se nam lahko zgodi, da ostanemo v drži žrtve, kjer se pritožujemo nad svojo usodo in za svojo nesrečo krivimo druge ter nehamo verjeti v ljudi in življenje. Lahko pa se odločimo za srečanje s samim seboj. Za srečanje s samim seboj potrebujemo tišino, da lahko v miru pogledamo, kaj nas je pripeljalo do točke v kateri smo se znašli v danem trenutku. Morda so se v odnosih že prej pojavljala opozorila, pa smo jih raje spregledali, da se ne bi bilo treba soočiti z bolečo resnico. Morda smo zato, da bi lahko obdržali odnos spregledali vsako svojo mejo in tako dopustili dogodek, ki nas je kasneje tako globoko razočaral. Ali pa smo nasprotno mi ves čas hodili čez meje drugih. Morda smo popolnoma zanemarili svoje potrebe ali pa nasprotno videli samo svoje, in ne potreb drugih. Strinjam se, da je tako izpraševanje vesti prav tako boleče, a hkrati edina možnost, da naredimo spremembe, ki jih naše življenje tako zelo potrebuje, da bi se lahko v njem kaj korenitega spremenilo.
Srečanje s samim seboj v tišini nas odpira tudi za srečanje z ljudmi, ki nam lahko iz stiske pomagajo zrasti v drugačne izkušnje. Da bi se jim lahko odprli, potrebujemo pogum in zaupanje, da je sprememba možna.
Veliko korakov je potrebnih, da lahko po takih razočaranjih nadaljujemo svojo pot. Ta je na začetku lahko negotova, še vedno se lahko srečujemo s strahovi in nezaupanjem, ki nam jih je pustila boleča izkušnja, hkrati pa naši koraki lahko postanejo vse bolj gotovi in neustrašni, ko zmoremo v svoje življenje vključevati spoznanja do katerih smo skozi proces prišli.
Ko smo prehodili pot preobrazbe in ponotranjili spoznanja, lahko stvari pogledamo od daleč. Bolečina ni več tako velika, da bi nas zagrnila, spomin v nas ne budi več obupa in strahu, ugotovimo, da smo iz te izkušnje pridobili spoznanja, ki bodo nam in našim bližnjim pomagala na poti naprej. Takrat šele je čas, da lahko tistim, ki so bili povod za našo bolečino, odpustimo, saj spoznamo, da smo od njih pravzaprav dobili darilo, ki bo za zmeraj. Povrnjeno je kar je bilo slabega in ni nam jih več treba metati iz svojih življenj. To ne pomeni, da smo spet prijatelji, če čutimo, da oni niso prehodili svoje poti preobrazbe, niti nam ni treba biti z njimi, če čutimo, da to za nas ne bi bilo v redu. Sprejmemo pa izkušnjo, ki je zaznamovala in dala novo moč našemu življenju. Na ta način lahko celo začutimo hvaležnost za doživeto izkušnjo in pustimo ljudem, ki so bili »povzročitelji« te bolečine, da odidejo iz naših življenj ali pa z njimi zgradimo drugačen odnos, v katerem bomo upoštevali meje in dostojanstvo drug drugega.
Vprašanja v razmislek:
Katera boleča izkušnja nas želi naučiti nečesa novega? Ali sem ji pripravljen/a prisluhniti in iti na pot preobrazbe?
inspiracije