Poklicna usmeritev se v šolah začne okvirno v 7., 8. razredu. Učitelji želijo otroke dobronamerno usmeriti v službe, ki jim bodo zagotavljale delovna mesta in mirno življenje. Prav je, da se jim pomaga pri izbiri poklica. Nehote pa pogosto pride ravno do nasprotnega učinka takšnega usmerjanja.
Pred leti sem bil na eni od štajerskih osnovnih šol deležen odličnega spontanega eksperimenta, ki je razkril eno veliko pomanjkljivost sodobnega šolstva. Najprej sem predaval skupini 6. razredov, nato pa še podobno veliki skupini 8. razredov. Med predavanjem sem otrokom zastavil vprašanje: »Kdo od vas ve, kaj bi rad počel, ko boste starejši?« V prvi skupini šestošolcev so skoraj vsi (pribl. 60 otrok) entuziastično začeli govoriti drug čez drugega: prvi bo pek, drugi kuhar, tretja veterinarka … Učiteljice so jih morale dejansko miriti, da smo lahko nadaljevali, takšno navdušenje je porodilo vprašanje.
Naslednjo uro pa sem se srečal z osmošolci. Vsebina predavanja je bila podobna prvemu, a prilagojena nekoliko starejši skupini. Pred koncem predavanja sem enako vprašanje zastavil tudi skupini osmošolcev in osmošolk. Njihov odziv pa je bil na moje veliko presenečenje popolnoma drugačen od odziva šestošolcev. V podobno veliki skupini so sramežljivo, počasi roke dvignili le trije, štirje … Ostalo je bilo vse začudeno in tiho! Sprva nisem mogel razumeti, kako je mogoče, da imamo na isti šoli dve skupini, ki jih v večini poučujejo iste učiteljice, vzgajajo jih praviloma isti starši, dva popolnoma drugačna psihološka profila odgovorov na to vprašanje.
Res je, da so mladi po prihodu v puberteto včasih malo bolj odsotni in sramežljivi ('Joj, kaj si bodo pa drugi mislili; bolje, da sem tiho …'), v tem primeru pa je šlo veliko bolj kot za to za nekaj drugega. Otroci v osmem in še posebej v devetem razredu slišijo toliko teorij, šablon in statistik, da postanejo popolnoma zmedeni, naravno pa verjamejo tistim, ki naj bi o tem vedeli več kot oni. Veliko se govori o tem, da ni služb. Pa jih res ni? Resnično verjamete, da ni služb za sposobne, iznajdljive, kreativne in plemenite specialiste na kateremkoli področju? Prosim vas. To so neresnice. Službe so in vedno bodo. Res jih je vse manj, predvsem tudi zato, ker naša znanja niso praktična in zastavljena na močnem osebnem temelju koristnih ter uporabnih osebnih kvalitet in proaktivnosti.
Ena od nujnih reči, ki jih moramo predati otroku, je neustrašnost
Zavedanje, da se nimajo česa bati, če inteligentno sledijo svojemu srcu ter dajo vedno vse od sebe, hkrati pa razumejo, da ni vedno vse odvisno samo od nas. Zato je tako pomembno, da se učitelji in starši zavedo določenih znanj, ki smo jih že skoraj pozabili, sicer bomo povsem po nepotrebnem zavozili toliko talentov. Sam sem od malega vedel, da bom šolanje nadaljeval na športni gimnaziji, tako nisem imel večjih skrbi glede tega, kar težko pa mi je videti posameznike, ki se pod pritiskom družine in okolice odločijo za poklic, ki je daleč od tega, kamor jih sicer vleče njihovo srce.
Glavna naloga vzgoje in izobraževanja ni otroke izučiti v ambasadorje in doktorje. Glavna naloga vzgoje in izobraževanja je otrokom pomagati razviti značaj, odkriti njihova nagnjenja, jim okrepiti krila, hkrati pa razumeti, da potrpežljiv, inteligenten in vztrajen trud z zaupanjem v božji 'timing' vedno prinese tisto, kar je
najbolje za vse. Vse ob svojem času.
inspiracije