Vsi imamo leče, skozi katere vidimo svet okoli sebe (torej naša zgodovina, osebna prepričanja in podzavestne nastavitve). Zaradi njih vsakdo izmed nas vidi in doživlja drugačno realnost, vsakdo v skladu s svojo percepcijo. Bolj grobo povedano je to, kako mi vidimo svet, zgolj eden izmed 6,7 milijarde možnih pogledov na svet.
Vsak posameznik ima torej svojega, zaradi česar živi dobesedno v svojem svetu. Misli in občutki se mu zdijo seveda realni, zato sklepa, da je realnost taka. Toda ta včasih morda ni ravno taka. Le njegova percepcija je. Predstavljajte si, da hodite po cesti in pridete do velike, vsaj deset metrov velike številke šest, narisane na tleh pred vami. Kaj vidite? Nobenega dvoma ni o tem, šestico, ja? No, zdaj pa si zamislite, da iz nasprotne smeri prihaja drug možakar in se ustavi pred to isto številko. Le da na drugi strani. Kaj pa vidi on? Devetico. In tako kot ima on prav, ko trdi, da je na tleh narisana devetka, imate prav tudi vi, ko trdite, da gre za šestico. Oba imata seveda prav, vsakdo v skladu s svojo perspektivo.
Ali pa pošljite v gozd gozdarja, umetnika in botanika. Čeprav bodo izpostavljeni popolnoma enakim zunanjim okoliščinam, jih bo vsakdo doživel drugače.
Ljudje torej živijo v skladu s svojo percepcijo realnosti, le da tega ne vedo. Ker se jim zdijo njihove misli in občutki realni, sklepajo, da je to edina realnost. Prepričani so, da je ta svet točno tak, kot ga vidijo. In da je njihova realnost resnična in edina realnost. Zato se definirajo po tem, kako se počutijo. Ko so veseli, srečni, se počutijo zmagoslavne, sprejete, ljubljene. Takrat je svet lep. Ko pa rečejo, imam težavo, sem obtičal, to je preveč zame, ali s tem reagirajo na resnično stanje ali na tisto, kar MISLIJO, da je resnično stanje?
Zakaj torej tak poudarek na mislih? Ker te sprožajo občutke. Občutki pa vodijo naše akcije, naše odločitve, te pa na koncu prinašajo rezultate, kot jih prejemamo. Našo realnost. Že vse življenje. Stanje na našem bančnem računu, status v družbi, položaj v organizaciji, uspeh na kateremkoli področju, vse to je rezultat naših akcij, naših dejanj (kamor spadajo tudi odzivi na zunanje okoliščine, na katere ne moremo vplivati). Misli postanejo stvari, s tem stavkom začne Napoleon Hill svojo legendarno knjigo Z idejo do bogastva. Ne brez razloga.
Pa tudi stvari, ki so se že zgodile (preteklost), so v naši domišljiji (misli). So pozitivne in negativne. Lahko izberemo, na katere se bomo več časa ozirali. In to čutili. Še več, to bo tudi oblikovalo naša prepričanja, da bo tako tudi v prihodnje (nisem dovolj dober/lep/pameten/uspešen/sposoben …), kajti splošno gledano, pričakovanja za prihodnost izhajajo iz rezultatov preteklosti (od tu do samouresničujočih se prerokb pa je le še majhen korak).
In zdaj; če želimo spremeniti misli (in posledično občutke, kar bo potem vodilo v drugačne akcije, ki bodo pripeljali drugačne rezultate, take, kot si jih želimo), je treba začeti na začetku – s spremembo percepcije. Že samo s tem, da vemo, da se to da. Da nekaj naredimo. In se premaknemo.
Sliši se preprosto. Vendar kako to storiti? No, to pa ni tako preprosto. A se da. Le da včasih tega ne zmoremo sami.
inspiracije