Večina ljudi je ujetnikov. Menimo, da smo svobodni v tem trženjskem blagostanju, v resnici pa smo ujetniki lastnih misli, uma, želja.
Večina ljudi nikdar ne preseže ozkega, poosebljenega doživljanja jaza
Mlada ženska, ki pride k meni na terapijo, tako večinoma uporablja samo besedne zveze, kot so: »Jaz sem nesrečna, mene nihče ne razume, jaz sem grda, nihče me ne pogleda. »Ni osamljen primer, saj se v intimnem intuitivnem okolju ljudje res odprejo do lastnih globin in si začnejo priznavati misli, ki jih vodijo, živijo potihoma vsak dan. Veliko ljudi se tako nikoli ne osvobodi pogojenosti uma ali okuženosti s preteklostjo. Oboje nam sledi kot temen oblak.
Poišči brezmejni prostor v sebi
Čeprav delam z ljudmi, da jim pokažem, da se tudi temen oblak lahko sprejme, vzljubi in nekje na nebu poišče sonce, kot terapevt celostne karmične diagnostike priznavam, da je nam ljudem najtežje zares dojeti, da v človeškem bitju obstaja zanimiv prostor. Skrivnosten je in večina ga ne opazi, ne zazna. Začutimo ga šele po večletnem ukvarjanju s seboj. Večina ljudi tako odneha, preden pride do notranjega templja. Dvomijo, da obstaja, saj jim um nagaja in preprečuje, da bi začutili, da je znotraj nas tudi tih in miren kraj, poln zaupanja v življenje. Pišem seveda o prostoru, ki je precej razsežnejši od misli. Temu brezmejnemu prostoru rečemo zavest. Ne želim, da o njem samo pišemo, beremo, nakladamo, pametujemo. Želim si, da ga poiščemo. Bodimo praktično naravnani, vadimo, iščimo, a brez obremenjenosti in pretirane navezanosti na cilj. Samo tako bomo našli navzočnost v sebi, našli bomo – nepogojeno zavest.
Na terapijah ljudem vedno dam domačo nalogo. Ta se glasi: meditacija. Pika. Za vedno, do konca življenja. Vsaj 15 minut na dan. Če si nekdo res želi preobraziti sebe, je to osnova. Začeti iskati varen prostor znotraj sebe. Zrahljati zategnjeni um. Ni druge poti kot srečati se s seboj, pa če je še tako težko. Nekega dne boste ugotovili, da je to sočasno nekje vmes postala tudi izredno prijetna praksa.
Zakaj bi človek sploh meditiral?
Toliko se piše o tem, ljudje pa mi še vedno na terapijah govorijo, da se jim ne da meditirati, da jih mine, ker nenehno nekaj mislijo, ker postanejo nervozni. Seveda, na začetku prakse meditacije iz nas začne pronicati dolgoletna potlačena grenkoba. Nemir je posledica soočenja z njo.
Zapomnite si, stanje sodobnega človeka je: izgubljen v premišljevanju.
Toda v meditativni praksi postane nova duhovna vaja posameznika: ne jemlji svojih misli preresno! Ni treba, da misli izginejo, ker nikoli ne! Le ne jemljimo jih resno. Vredno je vedeti – onkraj bolečine in trpljenja lahko potujemo le skozi zavest.
Modrost ni plod umovanja. Zdravje ni plod togih prepričanj, ki jim verjame samo um, da so pravilne ali logične. Pozornost je tista prvobitna inteligenca. Izniči pregrade, občutek ločenosti, bolečine in omejenost. Torej za konec: kaj je v resnici duhovno prebujanje? Je prebujanje iz sanjskega sveta razmišljanja. Prebuditi se je treba v svet zavesti.
inspiracije