Ali pa tudi ne. Najverjetneje ne. Recimo; če nekdo dobi nekaj več, pri tem pa ne vzame od mene - torej zaradi tega jaz nimam čisto nič manj, potem že ne more biti tako hudo. Potem nisem oškodovan. Pa tudi… če ima nek minister plačo 3.713 EUR ali pa 3. 615 EUR, v čem je pravzaprav razlika? Kako to vpliva name, kaj ima to z menoj, mojim blagostanjem, s kvaliteto mojega življenja? Seveda. Popolnoma nič.
No, tako nekako gre racionalno razmišljanje. A ljudje smo tudi čustveni. Poleg razuma nas vodijo tudi čustva, emocije. Včasih bolj, včasih manj. Zato se nam zdi, da je pri tem povišanju plač nekaj narobe, da se godi neka krivica. Na primer do tistih, ki bi si po našem mnenju to prav tako ali pa še bolj zaslužili. Na primer požrtvovalni zdravstveni delavci, trgovke, policisti.
Naša odločanja pa poleg čustev vodijo tudi up in dejstva. Zakaj je to dobro vedeti? Zato ker čustva niso dejstva. Se spreminjajo, pridejo in grejo, tudi v minutah. Živeti in ocenjevati svoje življenje v skladu s trenutnimi čustvi bi bilo kot visenje na koncu jo-jo vrvice. Ko se dobro počutim in imam dober občutek, je življenje lepo, ko pa se ne, pa je slabo in grozno. Tako nekako funkcionirajo petletni otroci. In hišni ljubljenčki (prosto po Marku Mansonu, avtorju uspešnice Dol mi visi).
Potem je tukaj še upanje. To je ideja o tem, kako bomo uspeli v prihodnosti, kako uspešni bomo. Težava je v tem, da jo oblikujemo največkrat na podlagi porazov iz preteklosti. Več jih je bilo, manj je upanja, bolj smo prepričani, da nam ne bo uspelo. Ponovno smo na jo-jo vrvici, saj vsakič ko nečesa zadanega ne dosežemo, gremo spet dol in potem šele počasi gor. Bolj počasi kot pri čustvih, a še vedno bingljamo.
Živeti v skladu z dejstvi pa je nekaj povsem drugega. Ta se ne spreminjajo, so stabilna in jasna. Ko sprejmem idejo, da sem jaz sam odgovoren za svoje življenje in da drugačni rezultati v življenju lahko pridejo le kot posledica predhodnih sprememb v meni, takrat se krivulja umiri in lahko stopim svojim ciljem naproti.
Šele takrat lahko spremenim lokus kontrole iz zunanjega sveta na sebe (po Julianu Rotterju, ameriškemu psihologu, ki je leta 1954 zapisal, da obstaja delitev med ljudmi glede na to, ali menijo, da nadzor nad njihovim življenjem prihaja iz zunanjega sveta, tj. zunanjih okoliščin, ali iz notranjega, da ga torej sami upravljajo). Tu se začne osebna rast, napredek, katerega stopnja je odvisna od tega, kako hitro prerastem navade, prepričanja in drže, ki mi ne služijo več, v tista, ki mi. Potem kar naenkrat ugotovim, da stopnja moje sreče in zadovoljstva, moj pogled na lastno življenje torej, kar naenkrat ni več odvisen od stvari, na katere tako ali tako nimam vpliva (še posebej, če dejansko nimajo nič z menoj). In raje misli in energijo usmerim v stvari, na katere pa lahko vplivam…
#učbenikuspeha
PS: seveda ne zagovarjamo brezbrižnosti in defetizma, le ločujemo med tem, kaj lahko naredim zdaj, v tem trenutku (in vpliva na to, kako se počutim), in med tem, kaj pa dejansko lahko naredim (npr. na dolgi lahko tudi sam postanem en izmed tistih, ki sprejemajo odločitve). Izbira pa je seveda moja.
inspiracije