Ne, to ni potegavščina. Tudi nobene dodatne ničle nismo pozabili pripisati. Dvajset ur je resnično dovolj, da osvojimo katerokoli novo znanje ali spretnost. Tuj jezik, igranje glasbila, ročne spretnosti; karkoli se odločimo, se lahko v tem časovnem roku naučimo. Vas zanima, kako?
Pa preskočimo tokrat začetek. Vse dolge razlage o tem, kako delujejo možgani in od kod pride spomin, kako ga ustvarimo in kako prikličemo, vse to za potrebe tega zapisa pustimo na strani (pa tudi drugje je o tem že čisto dovolj literature). Raje skočimo na vlak spoznanja tam nekje pri Malcolmu Gladwellu. In njegovi uspešnici Prebojniki. Torej uspešni posamezniki na različnih področjih ustvarjanja. Ki pa so to postali zgolj zato, ker so to tako dolgo in zavzeto in naporno in predano trenirali. Ponavljali. Karkoli so pač počeli. Vedno znova in znova. Na tisoče krat. In z vsako ponovitvijo postajali boljši in boljši. Dan za dnem. Šele nekje pri 10.000 urah pa so dosegli mojstrstvo. In zaradi teh 10.000 ur so postali to, kar so, torej tako uspešni in dobri. Vrhunski. To je dognal Gladwell, to je skrivnost njihovega uspeha, uradna znanost pa temu ni oporekala.
Na hitro preračunano to pomeni, da če boste neko stvar počeli 20 ur na teden, boste po desetih letih postali pravi mojster. Če boste toliko časa vztrajali. Večina ne. Zato tudi večini ne uspe. Ampak le tistim najbolj predanim in najbolj gorečim.
Kar je prav in čisto pošteno. Seveda.
Malcolm Gladwell pa je tudi zelo vpliven mož. Zaradi tega njegovega odkritja (zanj se je pojavil izraz »pravilo 10.000«), se je med ljudmi prijelo prepričanje, da potrebujemo toliko časa, da se nečesa priučimo. Da če hočemo karkoli znati, moramo v to vložiti toliko časa. Kar pa seveda ne drži. Kajti 10.000 ur vas bo pripeljalo do mojstrstva, ki pa je nekaj povsem drugega; to je več kot zelo dobro obvladanje nečesa, kar je seveda več od dobrega obvladanja nečesa in to je seveda več od osnovnega, uporabnega znanja o nečemu. Še enkrat, 10.000 ur je za vrhunskost. Za veliko večino opravil pa mi vrhunskosti ne potrebujemo. Še zdaleč ne. Za to, da se neko stvar naučimo tako, da lahko z njo čisto praktično funkcioniramo, da torej osvojimo uporabno vrednost nečesa, potrebujemo bistveno manj časa. Nek drug avtor, John Kaufman, ta je iz Amerike, celo trdi, da je 20 ur intenzivnega učenja čisto dovolj. Pa tudi krivulja znanja poteka tako, da se strmo vzpenja na samem začetku, kasneje pa vedno manj. V čisto prvi fazi leži premik od tega, da nečesa ne znamo v to, da znamo. Kasneje pa to le še izboljšujemo, izpopolnjujemo in nadgrajujemo. Če niste še nikdar stali na drsalkah, najverjetneje ne znate drsati. V zelo kratkem času se naučite stati na njih, se nekoliko pognati (z roko varno na ograji, se razume), potem počasi še premikati naprej, narediti prve korake, ki bodo potem nekoliko daljši in daljši in tako naprej. Še 9.999 ur intenzivnega treninga in boste dobri za olimpijske igre. Za delati družbo vašemu otroku na drsališču novoletnega sejma pa bistveno prej.
Še enkrat; 20 ur intenzivnega učenja nam ne da mojstrstva. Omogoči pa nam, da neko znanje ali spretnost lahko praktično uporabljamo. Da nam dejansko koristi.
Če potujem v tuje dežele, ne potrebujem poznavanje tamkajšnjega jezika na nivoju, kot ga obvladajo eksperti (ali v tem primeru domačini). Tudi s precej manj se lahko čisto dovolj dobro sporazumevam z njimi. Omenjeni Kaufman je celo ugotovil, da lahko zgolj s štirimi prijemi na kitari igram čisto vse pesmi zadnjih 50 let. Morda ne tako perfektno, a se z nekoliko improvizacije da tudi to. Na nekem TED govoru je to tudi čisto praktično prikazal. Na kateremkoli področju pravzaprav, naj bi bilo teh 20 ur čisto dovolj, da imamo od naučenega praktično korist.
Seveda pa teh 20 ur ne gre razumeti kot neke linearne časovne premice, po kateri bi se na primer danes ob 22.00 nekaj začel učiti in to znal že do jutrišnjega dne ob 18.00. Kje pa! Gre za skupni čas, ki ga moram efektivno uporabiti. Če je to dve uri na dan, deset dni, morata ti dve uri biti namenjeni dejanskemu, efektivnemu učenju. Torej ne dve uri, ki ju posvetim nečemu tako, da si v tem času pripravljam pripomočke, iščem ustrezno literaturo in podobno, ali pa brskam po internetu, odgovorim na kak klic ali kaj takega. Vse te moteče dejavnike je potrebno izključiti, vse je potrebno pripraviti, šele potem, ko sem 100% pri stvari, lahko zaženem štoparico. O tem času govorimo.
Vse skupaj pa lahko izboljšam tako, da že vnaprej preučim to, kar bi se rad naučil. Obstajajo neki temelji vsake veščine, vsakega znanja. Kakšni so ti temelji, kaj je tisto, na čemu stoji celotno znanje, celotna veščina, ki jo želim osvojiti? Jih lahko izločim, jih lahko opredelim? Kaj je tisto najmanjše nujno poznavanje materije, na kateri temelji vse skupaj? Štirje prijemi na kitari? Ravnotežje na drsalkah? Najbolj uporabne fraze tujega jezika? Kaj drugega? To so vprašanja, s katerimi začnem preučevati nekaj, kar se bom šele naučil. Od tu začnem. Ko vse to osvojim, ko si na vsa ta vprašanja odgovorim, sem pripravljen na teh 20 ur iz naslova te objave…
In zakaj je to sploh pomembno? Zato ker se ljudje ne spravijo k učenju ali spoznavanju nečesa novega zgolj zato, ker so prepričani, da je proces učenja tako dolg in naporen. Da se nečesa novega tako ali tako ne morejo naučiti, saj vendar nimajo na voljo toliko časa.
Škoda. Ker teh 20 ur pa se že da najti. V vsakem, še tako napornem življenju….
In življenje je resnično lahko tako bogato...
inspiracije