Kaj narediš takrat? Se zviješ v klobčič in se smiliš samemu sebi ali sprejmeš to kot dejstvo, da je vsaka stvar za nekaj dobra?
Vsak v življenju se sooča z izzivi. In za nekoga je tvoj izziv mala malica, tebi pa je lahko tako težko. Zato, ker nihče, prav zares nihče ne more v resnici vedeti, kaj se dogaja znotraj tebe. Ker vsak posameznik drugače doživlja situacijo. In te v bistvu ne razume. In tega seveda ne moremo zameriti. Seveda lahko empatično sočustvuje, se postavi v naše čevlje, vendar preprosto ne more 'štekati'. To je pač dejstvo. Tudi če se je njemu podobno zgodilo. Nimamo istega življenja, nimamo istih izkušenj in zagotovo ne istih vzorcev.
Lahko le prisluhne. Podpre. Si vzame čas. Stoji ob strani.
Morda bo to slišati čudno, vendar je dejstvo, da se skozi izzive krepimo. Postanemo močnejši, začnemo si zaupati. Včasih si celo rečem: Če sem pa to preživela, potem bom tudi to.
V veliko primerih smo največja ovira prav mi sami, ko smo v določeni situaciji. Naš um bezlja z enega konca na drugega. Se ukvarja s preteklimi vzorci in strahovi iz prihodnosti ter ustvarja tisoče namišljenih scenarijev, kaj se bo in kaj se ne bo zgodilo. No, saj pisanje scenarijev in vizualizacija sta odlična ideja, vendar pa je dobro zaznati, kakšen scenarist smo. Postaja naše življenje v mislih tragedija, kriminalka ali morda raje romantična komedija? Kakšen scenarij si pišemo v teh trenutkih morebitnega obupa, ker stvari ne gredo tako, kot smo si zamislili?
Takrat se vprašam:
- Katere misli so me pripeljale do te situacije?
- Kaj mislim o sebi (kakšna prepričanja imam o sebi)?
- Kaj mislim o drugih in življenju na splošno (so neke negativne ideje zaradi preteklosti)?
- Kaj je višji namen v tej situaciji?
- Kaj se lahko iz tega naučim?
Včasih dobim odgovor takoj, včasih čez nekaj let, nekaterih odgovorov mogoče ne bom nikoli dobila. Se pa zagotovo premaknem s točke nič. In nadaljujem življenje.
Potem pa si pomagam z različnimi afirmacijami, idejami:
- Vse se zgodi z razlogom in v moje najvišje dobro.
- Življenje me podpira.
- Predam se toku življenja.
- Z vsakim izzivom sem močnejša.
- Zaupam vase.
In zadiham. Hja, tale dih je prav zanimiva stvarca. Vsem nam je jasno, da brez diha ni življenja. Pa ga tako pridno zadržujemo v sebi in večino časa plitko dihamo. Uff, naslednji stavek mi je spremenil pogled: “Plitko dihanje je plitko življenje”. To pa ne bo šlo, sem si takrat rekla, in dihanje res ozaveščam vsak dan.
Kadar smo v stresu, namreč radi zadržujemo dih. Naredimo hiter vdih, na dolg izdih pa kar pozabimo. In to vpliva na kakovost delovanja.
——-> Če si za, narediva skupaj eno vajo.
Čez dan opazuj, kako kakovostno dihaš. Dihaš v trebuh? Zadržuješ dih? In potem seveda opazuj, kako se telo odzove na to dihanje. Je v krču ali lepo sproščeno?
Kadar smo v neprijetni situaciji, je zagotovo bolje, da začnemo globoko dihati v trebuh. Tako se bomo hitreje umirili in pogledali na situacijo z drugega zornega kota. Bolj umirjeno. Bolj bomo v stiku s seboj. In vaja dela mojstra, če mojster dela vajo. Nič skrbeti, tudi meni vedno ne uspe, hi hi.
Je pa veliko bolje in lažje.
Poskusi tudi ti.
Kako je šlo?
inspiracije