Kaj me je naučil Niki Lauda

Seveda tega naslova ne gre jemati dobesedno. Gospoda z rdečo čepico nikdar nisem osebno spoznal, zato tudi ni mogel biti moj učitelj. V tem konvencionalnem smislu. Seveda. Me pa njegova osebna zgodba spremlja že od ranega. In od nje sem se naučil nekaj pomembnih stvari…

Odraščal sem v Mariboru. Od tod do Gradca je slabih 50 kilometrov, zato ni presenetljivo, da smo nekoč precej pogosto obiskovali to avstrijsko mesto, bogato založeno z zahodnimi dobrinami, ki jih pri nas še ni bilo. Že takrat pa je te dve štajerski mesti povezovala avtocesta, ki je nekje na polovici poti vodila mimo prelepega posestva na strmem travniku nad cesto. Na sredini je bila bela hiša, pred njo pa velik vrt, skoraj kot nekakšen mestni park. Skozi njega so potekale bele stezice, okoli njih pa obdelane gredice. Vse skupaj je bilo videti luksuzno, a je bilo hkrati tudi nekako posebno; taka hiša s tako prestižno okolico bi morala imeti veliko boljši razgled, kot pa na nabito polno avtocesto, ne? Nekaj torej ni bilo v redu. Le kdo bi si lahko želel lahko tak razgled? Pa ne samo razgled, tudi hrup, ki v to okolje paše. Kdo torej?

Odgovor je lahko bil samo en: Niki Lauda!

Nihče ne ve, kako je prišlo do tega, ampak v osemdesetih je na Štajerskem veljalo prepričanje, da v tisti hiši živi sam Niki Lauda. Resnični, pravi Niki Lauda. In seveda, kadarkoli smo potovali proti Avstriji, je bila že samo ta zgodba povod za eno tako posebno vznemirjenje. Kaj če nam uspe in ga tokrat resnično vidimo? Kako prima bi bilo to! In vse je bilo v hipu drugače. Lažje. Tudi za otroke, ki se jim potovanja sicer upirajo. A možnost, da bodo morda videli samega Nikija Laudo je bila dovolj mamljiva, da se je splačalo poskusiti. In za nekaj časa potešiti kljubovanje.

Tudi jaz sem na tistem odseku vedno bolščal skozi šipo in upal, da ga zagledam. Seveda ga nisem. Seveda ga ni nihče. Pa smo ga kljub temu (ali pa ravno zaradi tega) posvojili. Postal je naš. Podobno kot Ingemar Stenmark. Za njega smo navijali, o njemu smo govorili in se na nek čuden način počutili povezanega z njim.

Še danes lahko na Štajerskem vprašate po tej zgodbi, z veseljem vam jo opišejo.

Tako sem torej spoznal tega izjemnega šampiona. V teku let pa sem se od njega naučil tole;

Včasih se je treba znajti. Tudi lagati, če ne gre drugače. V času ko je vozil za Ferrari, se je skregal s samim vrhovnim božanstvom – Enzom. Ta mu je preklical pogodbo in to je prišlo takoj v medije. Zato ni presenetljivo, da ga naslednji dan italijanski pilot ni hotel odpeljati domov. Vsa zaprosila bi bila odveč, za Italijane je Ferrari preresna stvar, zato se je Lauda raje kot za ponižno moledovanje odločil za ukano. Pilotu je povedal, da je res prekinil pogodbo z Ferrarijem, a to le zato, da bo lahko vozil za Alfo Romeo. Ko je pilot to slišal, ni bilo nobene težave več. Z veseljem ga je odpeljal do želene destinacije.   

Uspeh je na drugi strani zone udobja. To večkrat slišimo, še posebej v zadnjem času. Kaj pa to pravzaprav pomeni? To, da v življenju venomer počnemo le tiste stvari, ki so varne, preverjene, zanesljive. In pri katerih se počutimo dobro, ljubljeno in sprejeto. Zato se starši odrekajo svojim željam, da ustrežejo otrokom, zato se otroci odrekajo svojim sanjam, da zadovoljijo starše in tako naprej. Ker razočarati ljubljeno osebo je pač nekaj najslabšega, kar se nam lahko zgodi, ne? Da do tega ne pride, pa so ljudje pripravljeni storiti marsikaj, tudi odreči se svojim sanjam. Lauda tega ni sprejel. Zbral je pogum in se postavil očetu po robu. Zavrnil je družinsko tradicijo in se posvetil dirkanju. Nakopal si je očetov srd in izobčenje iz družine. A vendar je to sprejel. Šel mimo tega. Svojim sanjam naproti.    

Treba je iti v akcijo. Ne pa čakati na čudež. Lauda je bil že na začetku kariere dober dirkač. Nobenega dvoma o tem. A to je bilo še na stotine drugih. Takih z boljšimi poznanstvi in predvsem sponzorji. Če bi Lauda samo čakal, da z neba sama pade ponudba za nastop v kakem resnem moštvu, se to nikdar ne bi zgodilo. In potem zagotovo nikdar ne bi dosegel svojih sanj in postal svetovni prvak. Namesto tega je šel v akcijo. Dvignil je vse družinske prihranke in si kupil, ja prav ste prebral – kupil sedež v vrhunskem moštvu. Šele tako se je lahko začela njegova resna avantura v svetu avto moto športa (to ste lahko videli v filmu Rush). Ja, treba je iti v akcijo. Lahko smo še tako dobri, pridni in ponižni, a če ne bomo opozorili nase in nekaj storili, lahko vse življenje prebijemo v sivini. In na stara leta obžalujemo vse zamujene priložnosti.

Jebeš politično korektnost. S politično korektnostjo je podobno kot s spolnimi kvotami. Brez dvoma gre za ideje, vredne vsega spoštovanja. Ranljive skupine je nekako treba zaščititi, seveda. Težava nastane, ko  jih ljudje zlorabljajo. Za svoje lastne interese. In se za vsemi temi plemenitimi koncepti le skrivajo. Kot v vsakem drugem športu, je tudi v Formuli ena dovolj hinavstva in pretvarjanj. Ni pa jih dosti takih, ki bi to na glas povedali. Lauda je bil. Če se mu je zdelo, da so sodobni dirkači preveč pomehkuženi, je to rekel. Ko je ocenil, da so bolidi tehnološko že tako dovršeni, da bi jih lahko vozili tudi opice, je rekel tudi to. Ker je to bilo treba. Ker je res. In ker je le tako lahko sprožil debate in polemike, ki so na koncu pripeljale do prav istih zaključkov.

Ta zgodba se na tak način ne bo končala! Čisto vsak trenutek imamo možnost stisniti pesti in zakleti, da se ta zgodba tako ne bo končala. Tudi če smo na tleh. Ko nam je najhuje. Kajti dokler se borimo, zgodbe ni konec. In pika. Lauda je nekaj minut gorel pri živem telesu. Si lahko predstavljamo te bolečine? Kaj se dogaja s telesom? Z notranjimi organi? Zakaj ni umrl? Ne vemo. Po moje se je odločil, da še ni čas za odhod. Po moje je pokazal Matildi sredinca. Še več, čez nekaj tednov je bil nazaj na pisti. A je treba kaj dodati?

Zmigaj se. Ponovne priložnosti ne bo! To sem se moral naučiti na grd način. Žal. Pred leti je telefonski operater Simobil organiziral predavanje tega legendarnega Avstrijca pri nas. Vse življenje sem ga želel spoznati, zato je to bila res prava priložnost. A na ta dogodek nisem šel. S prijatelji smo se sicer pogovarjali, da gremo, a ker nekomu ni ustrezal temin, ni šel še drugi, potem tretji in tako naprej. Da bomo šli drugič, ko spet pride, smo si pravili.  In sedaj vemo, da tega dne ne bomo dočakali. Jezen sem nase; le zakaj takrat nisem šel? Samo do Brnika bi bilo treba skočiti… Zamujena priložost, katera se ne bo vrila. Včasih pregovori resnično držijo.

In tu je konec mojega zapisa.

Še to; na steni imam koledar s podobami šampionov. Za maj 2019 je to ravno Niki Lauda…