Mentoriram kar nekaj dečkov, starih 7, 8 let, ki živijo sami z mamo. Skoraj vsi imajo v šoli hude težave z vedenjem in odnosi. Eden je že dlje časa tik pred izključitvijo. Nenavadno mi je bilo, da je, ko je bil prvič pri meni z mamo, pustil krasen vtis. Bil je zelo spoštljiv, živahen in poslušen.
Vse je bolje preprečiti kot zdraviti, zato lahko tudi v primeru, ko otrok odrašča brez prisotnosti očeta, naredimo marsikaj dobrega. Četudi sta se starša razšla, naj oče in mama eden o drugem vpričo otroka govorita dobro. Drug drugemu naj se vseeno naučita, ne glede na vse, izražati spoštovanje, saj otrok sledi njunemu zgledu. V nasprotnem primeru otrok ne bo spoštoval nikogar izmed njiju, niti učiteljev v šoli. Zelo težko se bo od kogar koli učil. Hči utegne v primeru, da ji mati očeta predstavi v negativni luči, tako gledati na vse moške in do njih gojiti prikrito maščevalnost, kar se bo končno v največji meri maščevalo njej sami. Enako velja seveda tudi za fante v obratnem primeru.
Lahko je tebi govoriti, utegne reči kdo, a prepiri in stalni konflikti med očetom in mamo delujejo uničujoče na otrokovo psiho. Navadno se konča tako, da vsak vleče otroka na svojo stran. Praviloma otrok nekoga vidi kot dobrega, drugega kot slabega, kot krivega, kar seveda ni prav. Vsak je odgovoren za svoj del napakic, ki jih je storil v odnosu.
Namesto, da dandanes starši nezrelo tekmujejo za naklonjenost otroka, naj raje rečejo: »Sine, tvoj oče je dober človek, včasih pa naredi kaj drugače, kot bi bilo morda najbolje. Vsi delamo napake, kajne? Jaz tudi.« Čudovit zgled polnega prevzema odgovornosti za vse, kar se nam dogaja v življenju.
knjiga vzgoja motiviranih, zdravih in odgovornih otrok
inspiracije