Čeprav je prisotno vse večje zavedanje o povezanosti čustev in telesa, smo ljudje ob pojavu simptomov vseeno nagnjeni k temu, da jih najprej želimo odriniti stran, nato pa želimo čimprej priti do hitrega zdravila. Manjka to, da bi se za trenutek ustavili, se soočili z bolečino in se nežno vprašali, kaj nam sporoča.
Pomembno je poudariti, da pri iskanju vzroka za bolečino tega ne počnemo skozi oči kritičnega sodnika, ki nas želi kaznovati ali kaj podobnega, ampak to počnemo na ljubeč način, kot bi govorili s prijateljem. Preden nas je začelo boleti telo, nas je verjetno bolela duša in to potrebuje naše sočutje, nego in ljubezen.
Vprašanja za samorefleksijo:
- Je morda kaj takšnega, kar v svojem življenju potlačujem?
- Je v meni kakšna stara žalost, jeza, zamera?
- Sebi pripisujem krivdo za kakšen dogodek v otroštvu?
- Je kaj, kar si želim komu izraziti, pa še nisem zbral/a moči, da bi to storil/a?
- Si morda ne dovolim začutiti resničnih občutkov do svojih staršev, partnerja?
- Če bi moje telo lahko govorilo, kaj bi mi reklo?
Ko se začnemo spraševati o globljih vzrokih za naše bolečine, se v telesu nekaj sprosti. Telo začuti, da bodo stare zgodbe, ki so se nakopičile v mišicah, kosteh in celicah, lahko končno povedane in tudi sprejete.