Čemu vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih?

Poznate koga, ki se nenehno pritožuje čez svojega partnerja ali partnerico, a v odnosu z njim ali njo še vedno vztraja? Poznate koga, ki vam zna v nekaj sekundah našteti vse, kar ga pri partnerju ali partnerici moti, težko pa najde lastnosti, ki jih pri njem ali njej ceni in spoštuje? Se ob tem morda kdaj vprašate, zakaj vendar vztraja v takšnem odnosu?

Vprašanje, čemu ostajamo v partnerskih odnosih, čeprav za nas niso zadovoljujoči, je bilo eno tistih, ki sem si ga velikokrat zastavljala tudi sama. Vedno z mislimi na druge, seveda, ne nase. Zato sem verjetno tudi ostajala tako dolgo v odnosu, ki ni bil samo nezadovoljujoč, temveč je bilo v njem prisotno tudi čustveno izsiljevanje, psihično nasilje, končalo pa se je celo s fizično agresijo. Ko sem pozneje razčlenila, zakaj sem v takšnem odnosu ostajala, sem spoznala, da je bilo razlogov več. To so razlogi, ki jih nisem prepoznala le pri sebi, temveč jih pogosto zaznam tudi pri ljudeh, s katerimi delam.

Marsikdo, ki v takšnem odnosu ostaja, bo kot razlog hitro navedel otroke, če jih ima. Med razlogi, ki jih bom navedla spodaj, jih ne boste našli. Verjamem namreč, da so otroci pogosto le prikladen izgovor, ki ga uporabimo, zato da se izognemo soočenju s seboj in svojimi strahovi. Če si namreč dovolimo res iskreno odgovoriti na vprašanje, ali je za otroke bolje, da živijo v nasilni družini ali v družini s samo enim staršem, verjamem, da lahko pridemo le do enega zaključka – bolje je živeti z enim staršem kot v nasilnem odnosu. A to je že tema za popolnoma nov zapis. V tokratnem pa si poglejmo tri pogoste razloge, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

1. Strah pred osamljenostjo

Strah pred osamljenostjo je eden najpogostejših razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Nihče si ne želi biti osamljen, malokdo pa se zaveda, da je osamljenost občutek, ki ni povezan s številom ljudi, ki nas obdajajo, temveč z lastnim razmišljanjem o sebi. Dejstvo je namreč, da se lahko počutimo osamljene, tudi kadar smo v družbi, ali kar je še huje, kadar imamo ob sebi partnerja ali partnerico.

Vir osamljenosti ni odsotnost ljudi, temveč razmišljanje, da nismo pomembni in da nikomur ni mar za nas. In prav to razmišljanje je tisto, zaradi katerega slišimo izjave »Raje sem z njim, čeprav nisem zadovoljna, kot pa da bi bila sama«.

2. Pomanjkanje samospoštovanja

Pomanjkanje samospoštovanja je prav tako pogost razlog za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. »Ljudje z nami ravnajo tako, kot smo jih naučili,« je stavek, ki sem ga pred veliko leti slišala v oddaji The Oprah Show. Stavek, ki se mi je vtisnil v spomin in katerega pomen sem v celoti razumela šele precej pozneje.

Ženske, ki doživijo nasilje v odnosu, pogosto razmišljajo, da so si ga zaslužile, saj so naredile nekaj, s čimer so partnerja razjezile. »Lahko bi vedela, da ne bi smela tega narediti ali reči,« pravijo. Kdor ne spoštuje sebe, ne zmore postaviti jasnih meja in je pogosto pripravljen prenašati skoraj vsako partnerjevo vedenje.

3. Prepričanje, da nismo vredni ljubezni

Prepričanje, da nismo vredni ljubezni, se kaže v razmišljanju: »Lahko sem vesela, da si vsaj nekdo želi biti z menoj.« Prepričani, da nismo vredni ljubezni, pogosto verjamemo tudi, da smo slabe osebe, ki so lahko hvaležne za vsak pogled, ki jim ga namenijo drugi. Vzeti moramo torej tisto, kar se nam ponudi, ne glede na to, kako slabo je. Zato pravzaprav ne izberemo partnerja, ki si ga želimo, temveč tistega, ki pokaže kanček zanimanja za nas. Verjamemo namreč, da drugega ne bomo našli, in prav to je še eden od pogostih razlogov za vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih.

Vem, da si vsak izbira svoje odnose in da se odloči prav za tiste, ki jih za svojo rast potrebuje. Kljub vsemu mi je hudo poslušati pripovedovanja ljudi, ki več kot očitno trpijo v odnosih, v katerih so, a vztrajno iščejo razloge in opravičila za svoje vedenje in vedenje partnerja ali partnerice.

Hudo predvsem zato, ker se lahko z njimi poistovetim in ker vem, da jih čaka nezadovoljujoče življenje, polno stiske in strahu, če jim iz odnosa ne bo uspelo izstopiti ter bodo še naprej naivno verjeli, da se bo vse spremenilo, če se le sami dovolj potrudijo. Hudo mi je ob misli, da verjamejo, da je to najboljše, kar si zaslužijo, saj takšni kot so, več niso vredni. Hudo, ker vem, kako zmotno je to razmišljanje, in ker vem, da je prav vsak od nas vreden odnosa, v katerem ne prevladuje strah, temveč ljubezen, spoštovanje in razumevanje.

Ko pomislim, da sem vse to nekoč verjela tudi sama, sem neizmerno hvaležna za odločnost, moč in pogum, da iz nezadovoljujočega odnosa odidem. Pot, ki je sledila, je bila zaznamovana prav z raziskovanjem vprašanja, zakaj vztrajamo v nezadovoljujočih partnerskih odnosih, predvsem pa tudi z delom na sebi, s katerim sem najdene strahove in prepričanja razrešila. Zato ne verjamem, ko slišim ljudi reči, da se ne da. Niti ne verjamem, da je pretežko, da nimamo časa ali energije. Ko se odločimo, da smo vredni več, bomo našli način, da izgovore spremenimo v priložnosti, in prekinili vztrajanje v nezadovoljujočih partnerskih odnosih. Kako vem? Vem preprosto zato, ker verjamem, da nisem nič bolj posebna kot kdorkoli drug. In če lahko s ponosom rečem, da sem zmogla v celoti pustiti preteklost za seboj in sem danes v partnerskem odnosu, za katerega še pred nekaj leti nisem verjela, da mi je namenjen, preprosto le zato, ker sem slaba oseba in ga nisem vredna, verjamem tudi, da je to nekaj, kar boste s ponosom jutri lahko rekli tudi vi.