Um je skupek misli o preteklosti in prihodnosti, ki na posameznika deluje različno. Nekoga lahko te misli silno obremenjujejo in mu povzročajo težave in neprijetne občutke, drugi se jih želi rešiti in jih transformirati z uporabo različnih metod ali terapevta, tretji se temu smeji in prepoznava iluzornost vseh teh pojavov. Kdo ima prav? Vsak s svojega zornega kota.
Posameznikova realnost je notranji svet, ki ga doživlja skozi prizmo različnih stanj in občutij, ki so doživete na podlagi preteklih izkušenj in ki se zrcalijo skozi (ne)sprejemanje različnih življenjskih situacij in stanj. Lahko gremo še naprej in rečemo, da je vsako pozitivno ali negativno čustvo pripeto na občutek 'Jaz'.
Prvi občutek, ki ga posameznik doživlja, je njegov občutek 'Jaz'. Napačna identifikacija s temi stanji in občutki je vzrok ločenosti od celote, ki jo doživljamo vsakodnevno.
Opisal bom svoje videnje uma in njegove narave, ki se lahko marsikomu zdi znanstvena fantastika. Ni treba, da ga sprejmete, dovolite si samo nekaj časa razmisliti o tem.
Med spanjem um počiva v Srcu (mislim duhovno srce, ki je na desni strani prsi, približno dva prsta desno od prsnice) in v svojem počitku v Srcu nezavedno izkuša mir in blaženost Sebstva (naše resnične narave).
Tik preden se prebudimo, potuje um iz Srca do možganov, to se zgodi v delčku sekunde. Ko um pride do možganov, je to čista misel 'Jaz', nepogojena z vsemi drugimi mislimi. Ko pride do možganov, se začne akumulacija misli in občutkov. Prve misli so navadno zelo preproste: »Jaz ležim v postelji«, »Jaz moram vstati«, »Jaz moram iti v kopalnico« ... V kratkem času um začne ustvarjati kompleksnejše povezave: »Jaz moram danes narediti to in to …«, »Ali imam dovolj časa, da jem, preden grem v službo?«, »Pozen sem, moram hitro vstati« …
Te misli o težavah in situacijah iz vsakodnevnega življenja nas potegnejo v kolesje vsakodnevnega doživljanja sebe in življenja okoli nas. Enkrat smo veseli, drugič žalostni … Naša identifikacija z občutkom 'Jaz' je popolna. Sebe vidimo kot telo in um. Um doživlja svet prek petih čutov in misli, da so resnični. In mi smo s tem umom identificirani. Uma ne moremo spremeniti, transformirati, lahko ga samo presežemo.
Vse metode in tehnike, ki želijo neko stanje (navadno je to negativno stanje, ki se ga želimo rešiti) spremeniti v nekaj pozitivnega, na daljši rok ne dajejo rezultatov. Podobno kot bi tat igral vlogo policaja in bi želel prijeti samega sebe. Tega seveda nikoli ne naredi.
Umu so všeč vse afirmacije in pozitivno mišljenje, saj mu to daje potrebno moč in ga krepi
Ko uberemo drugačno pot, ko umu postavljamo vprašanja, na katera ni odgovora, ga peljemo do njegovega izvora in njegove oslabitve. Ne pravim, da je um slab in nepotreben, saj ga potrebujemo za delovanje v tej družbi, vendar pa je svoboda našega Sebstva primaren cilj vsakega posameznika. Šele ko je to doseženo, pride do popolne samouresničitve in povezave z vsemi.
Ob koncu dneva znova pride spanje in um se spet potopi do Srca. Čeprav med spanjem um počiva v Srcu in doživlja popoln mir in blaženost, se tega stanja skoraj ne zaveda. Nekako podobno, kot bi stali v lunini mesečini pod gosto krošnjo drevesa in bili deležni zelo malo te svetlobe. Vendar je prisotnost tudi toliko omejenega miru, ki ga doživljamo, dovolj, da je spanje za nas zelo prijetna izkušnja, ki pa je neprimerljiva z mirom in blaženostjo, ko je um potopljen v Srce.
Ko je nekdo v stanju samadhija ali globoke meditacije, se zavestni um potopi v Srce in ostane tam. Meditacija počasi potaplja um v Srce, kjer sta blaženost in mir.
Ko se vrnemo iz tega stanja, se um znova organizira v svoje oblike in povezave. Um je spet v možganih. Um se navadno boji 'počivanja' v Srcu. Zakaj? Ker tam preneha obstajati in ga ni več. In zato za obstoj potrebuje identifikacijo z mislimi. Ko se um popolnoma zlije s Srcem, sledijo samospoznanje, mir in blaženost. V tem stanju ni uma in nikogar, ki bi vse to doživljal. Ni sveta, ni rojstev, ni smrti. Sebstvo je vseprisotno, nad časom in prostorom ter nad tremi stanji: budnostjo, sanjami in spanjem.
inspiracije