Celostna terapevtka, Mojca Debelak odkriva nove dimenzije podzavesti, moč misli in samozdravljenja tudi skozi delo z otroki, saj se brez predsodkov odzivajo na pomoč. Polaganje rok na telo, vizualizacija in samozdravljenje jim je nadvse „domače“. Vzamejo kolikor potrebujejo. Imajo velike sanje in zato imajo prednost pred odraslimi.
»Sodobnim otrokom se čudim. So pogumni interpreti svoje duše. Stiske, ki jih nosijo v sebi, so pogosto tudi odraz tega, da se jih bojimo podpreti v njihovih sanjah, saj se nam na prvi pogled zdijo trapaste.« Mojca Debelak
Človek je na pragu novega časa. Po dolgih letih obilja je spoznal, da tiste prave svetlobe še ni dosegel. Prava svetloba je klic duše, da se posameznik prelevi iz bitja, ki je pretirano tekmovalno, pridobitno, v bitje, ki se uči dajati, deliti, soustvarjati. Spet smo kot otroci. Saj veste, ko štiriletni malček jezno gleda svojo sestrico in jezno godrnja: to je moje. Straši ga pridno opomnijo, da to ni lepo, da naj še komu posodi igračko. Do neke mere je odnos do lastnine jasno zdrav, a meje so očitno tanke. Ljudje gradimo velike hiše, s še večjimi plotovi, da se skrivamo v svojem svetu. Tam skrbno kopičimo in varujemo svojo lastnino, težko prigarane opeke in svetleče ploščice ... ki so očitno edina pot v sanje utopične varnosti. In ne glede na to, da imamo vsega več kot dovolj, strahoma pogledujemo v prihodnost … tako črna se zdi.
ROJEVAJO SE NOVODOBNI OTROCI
Nekateri tem otrokom pravijo tudi „indigo“, zaradi barve, ki naj bi prevladovala v njihovi avri. Ti otroci slišijo učitelja, ki pravi: »Tega ne delaš prav … moral bi narediti tako.« In učenec vpraša: »Zakaj?« Učitelj nejevoljno odgovori: »Vedno se je delalo tako. Ne sprašuj toliko.«
Toda indigo otrok sprašuje. In naredi po svoje. Hlapčevsko ogrinjalo si želi odvreči, po duši je vendar raziskovalec. Če roža želi vzkliti, potrebuje svoj prostor. Tudi otroci ga. Vsaka ženska si globoko v sebi želi biti dobra mati in vsak moški dober oče, a vedno manj ljudi namenja čas samoopazovanju. Ko spoznamo sebe, ko vemo kako čustvujemo, kaj si prisvajamo, kakšni smo do sebe in drugih, razumemo tudi, kako se bo slej ko prej zasvetilo ogledalo, ki ga bo pred nas postavil otrok.
Jasno je, da so želje teh otrok spontano popolnoma drugačne kot želje „povojne generacije“. Prihajajo v svet, ki jim je v materialnem smislu veliko ponudil že ob rojstvu. Pogoji za življenje še nikoli niso bili tako obetavni. Tehnologija nam omogoča, da številna opravila odpadejo. In človeku naj bi po tej logiki ostajal čas, ki ga lahko nameni za produktivno samorealizacijo. »In upam, da bomo počasi spregledali, da samouresničenje nima veliko opraviti s kravato za vratom ali drago uro na roki,« pravi Mojca. Upanje za nov svet gotovo ostaja, saj ti otroci nekako globoko v sebi vedo kdo so ... „Sanjači“. Sanjajo namreč o novem svetu. Jim bomo sanje dopustili?
KORAK DO GENIALNOSTI
»Ne morem mimo Leonarda da Vincija«, pravi Mojca. Njegovo genialnost bi težko ocenili, a najnovejša znanstvena dognanja kažejo, da verjetno podcenjujemo človeške sposobnosti. Vse prevečkrat se oziramo na vse, kar je naučeno. Toda življenje piše svoje zgodbe. O tistih, ki so bili resnično veliki. Ti so se že v maternici spominjali svoje duše, svoje preteklosti. In kot je zapisal Michael J. Gelb: »Nikoli ne smemo dovoliti, da cvetenje duha promet postopno zaduši s hrupom in smogom.« Da Vinci je po mnenju mnogih strokovnjakov dodal pomemben prispevek k večim disciplinam; od anatomije … do botanike, geologije in fizike. Štirideset let pred Kopernikom je tako zapisal: »IL SOLE NO SI MUOVE« … oziroma sonce se ne giblje. „Videl“ je še dlje; ni se sramoval niti trditev, da Zemlja ni niti v središču sončnega sistema, niti vesolja. Pravijo, da je bil Leonardo genij brez izobrazbe. Ta je nedvomno pomemben del otrokovega razvoja, razumevanja in zorenja, a zdi se, da prihajajo časi, ko bodo mladi sedli na prestol kreative, čeprav ni videti tako veličastno kot kapitalistični koncept masovne proizvodnje.
Mali geniji tako čakajo na podporo odraslih ljudi. Tu se velikokrat ustavi, saj starši skrivaj godrnjajo in razočarano tožijo: »Moj sin je tako zaprt in krhek. Noče spregovoriti o težavah, niti se postaviti zase.« Ali: »Preveč je čustven, občutljiv …« kot da je to nekaj slabega; morda je ravno senzitivnost da Vincija pripeljala do slavnega portreta Mona Lize s skrivnostnim nasmehom in do ostalih stvaritev, zaradi katerih ga danes doživljamo kot genija.
Čemu torej začudenja z negativnim prizvokom, ko pa ne moremo mimo dejstva, da je vsak otrok samosvoj in da nihče ni točno „takšen“ kar tako. Pozabljamo, da otroku s sodbami o njegovem delovanju, ki ni v skladu s tistim, kar se od njega pričakuje, onemogočamo njemu lasten tempo in pot razvoja. V otroku tako skozi naše mišljenje, nemoč in nejevero po nepotrebnem stopnjujemo zasidrane občutke in prepričanja, ki jih ima o sebi. »Otroku lahko dopovedujete, da je sposoben. A če tega niti sami ne verjamete, temveč to govorite, ker morate, da bi bilo težavno obdobje čim hitreje pozabljeno, bo otrokova samozavest v resnici vedno šibkejša,« izpostavlja Mojca, in dodaja: »V svojem otroku, ki je individualno bitje, morate najprej videti odraslo osebo, s katero se lahko vse pogovorite iskreno. Starši so prvi v vrsti, ki bi morali zaznati, da je njihov otrok genij. In četudi mu v šoli ne gre, verjemite, z vzpodbudo in vero, vsak otrok lahko najde v sebi lučko, ki daje življenju smisel. In generacije, ki prihajajo, bodo počasi, a vztrajno, skozi uporništvo ustaljenemu, iskali in oblikovali nov svet.«
KUVERTA ZA 10.000 EUR
Tomaž je sanjal o tem, da bi izdelal nekaj posebnega. Rad je imel les. Rad si je zamišljal nove oblike, nove rešitve, nove koncepte. Končal je pravo, a ga mučne razprave v sodnih dvoranah niso osrečevale. Toda to je bila varna služba in zato je ni nikoli pustil. Rodil se mu je sin. Trmast in občutljiv. Tomažu se je zdelo, da veliko skupnega v resnici ravno nista imela. Le ljubezen do lesa, oblikovanja, kar se je izrazilo, ko je mali Robi prišel v rosna dvajseta … Zaključil je namreč srednjo lesarsko šolo. Za Robijev dvajseti rojstni dan je na dom prispela kuverta. V njej je bilo voščilo in 10.000 eurov. Poleg voščila je pisalo: »Uporabi ta denar za svoj hobi." Pred leti Tomažev oče ni verjel v sanje svojega sina. Svetoval mu je pravo, saj je bil to poklic imenitnežev. Imeniten, dobro preskrbljen človek, pa je tudi srečen, kajne? A neko spoznanje je tekom let vzniknilo v njem. Vera v sanje in drznost uresničiti jih, je tisto, kar te osreči. Odločil se je in podprl sanje vnuka Robija. Odrekel se je sebi, privarčevanemu, da bi skozi dejanje pokazal kako močno verjame v Robijevo ljubezen do lesa. Danes ustvarjata skupaj z očetom.
Morda smo v svoji ljubezni vedno nekoliko sebični in nejeverni, ko podpiramo sočloveka. Ne zaupamo, da bo morda znal s podarjenim, s podporo, takšno ali drugačno, zaživeti svoje poslanstvo. A zavedajmo se, da si ne moremo želeti drugačnega sveta, drugačnih odnosov, če sami ne naredimo ničesar, da bi bilo drugače. Kolikokrat smo si sami želeli tople besede, da bi nekdo verjel v nas. Mnogi tega niso imeli, a to ni izgovor, da sami delujemo enako.
Tisti, ki ustvari življenje, naj ga spoštuje. Da Vinci je verjel, da je oko popoln instrument za učenje vseh naravnih zakonov. Eden od zakonov je, da opazite genialnost vsakega živega bitja. Izostreno oko vidi namreč več kot samo tisto, kar se kaže navzven, vidi navznoter. Takrat lahko genij zaživi v meni, v vas ali naših otrocih. Če mi ne verjamemo več v sanje, še ne pomeni, da jim moramo odvzeti njihove. Morda je to pot, da nekoč sanjamo skupaj, še več - živimo tisto, kar smo v preteklosti prisanjali s skupni močmi.
inspiracije