Za vibrirajočo energijo, ki prežema vse dimenzije stvarstva, morda izraz eter ni najprimernejši, a to niti ni pomembno. Kar zadeva vpliv teh vibracij na kreacijo materialnih svetov, jih je Pitagora povezoval z zvokom različnih frekvenc, ki je v ozadju vsake materialne kreacije. Precej kasneje je Pitagorov pogled dokazal E. F. F. Chladni, ki je svoja odkritja objavil leta 1787 v delu Odkritje teorije zvoka. Bistvo Chladnijevih eksperimentov je bilo v tem, da je na tanko stekleno ploščo posul pesek, potem pa po njej vlekel violinski lok in tako dosegel, da je steklena plošča vibrirala. Pri različnih tonih so se na plošči oblikovali različni vzorci – pri nižjih tonih so bili vzorci kaotični, pri višjih pa vedno bolj subtilni. Grški filozof Platon pa je menil, da so za kreacijo materialnih objektov pomembni štirje osnovni elementi, ki izhajajo iz etra; to so ogenj (princip toplote in širjenja), voda (princip hladu in krčenja), zrak (element gibanja in posredovanja) in zemlja (element materializacije). Ta pogled je na neki način združljiv s teorijo večjega dela znanosti, ki meni, da se je vse začelo z velikim pokom, ko naj bi se sprostila ogromna vroča energija, ki se je širila (element ogenj), ta energija pa je vsebovala v začetku le jedra vodika in helija. Ko se je začela ohlajati (element voda), so ta jedra začela loviti elektrone in vzpostavljena je bila energijska interakcija med elementom ognjem in vodo skozi posredovanje elementa zraka. Na koncu so se začeli skozi ta proces formirati atomi, kasneje pa planeti in vse drugo (element zemlja).
Danes številni fiziki zagovarjajo teorijo kaosa, v katerem materialna stvarnost ni organizirana po fizikalnih zakonih, ampak na osnovi oblikovnih sil, ki jih vibracije kaosa privlačijo. Te oblikovne sile, ki jih imenujejo atraktorji, so točka, krog, torus in 'tuja privlačna sila', ki na neki način selekcionirajo različne vibracije, izhajajoče iz kaosa, na osnovi različnih vzorcev, ki jim pravimo fraktali, pa kreirajo ne le materialna vesolja, ampak vplivajo tudi na to, kaj se nam v življenju dogaja; vzhodnjaki bi rekli, da na neki način določajo našo karmo.
Fraktali so načelno vzorci, ki se na določeni skali neskončnokrat pojavljajo. Najdemo jih povsod v naravi – fraktalno simetrijo imajo rastline, planinski vrhovi (mikro – makro), vzorci obale ..., pa ne le to – po predvidljivih fraktalnih vzorcih se skozi določeno časovno obdobje gibajo tudi svetovne cene bombaža, plemenitih kovin ipd. Kadar delujejo fraktali na formiranje živih bitij, delujejo prek t. i. morfogenetskih polj, ki poskrbijo, da se formiranje živega bitja udejanji v predvidenih okvirih, sicer pa v t. i. morfičnih poljih. Če vzamemo za primer svetovne cene bombaža in 'trdimo', da se gibajo in se bodo tudi v prihodnosti gibale po vnaprej znanem vzorcu, to pomeni, da so v takšni ureditvi vesolja atraktorji oziroma fraktali v pripadajočih morfičnih poljih pravilo vzrok-posledica obrnili na glavo. Videti je namreč, da gre za sile, ki iz prihodnosti vplivajo na to, kako se stvari dogajajo danes. V tem kontekstu nas bo najbolj zanimalo, kako različne vibracije, urejene v fraktalne vzorce, vplivajo na to, v katero telo in v kakšno okolje se bo neka duša inkarnirala in kaj se ji bo v posamezni inkarnaciji dogajalo.
Človekov ustroj in osebna vibracija
Za lažje razumevanje vplivov vibracijskih resonanc na naša življenja bom najprej opredelil pojme, ki jih bom v nadaljnjem besedilu uporabljal; to pa so duša, svetlobno telo, duh in individualni duh (osebni vorteks).
Duša:
Je razvijajoči se nesmrtni nosilec zavestnosti, ki se manifestira skozi energijska (avra) in fizično telo in preživi smrt teh teles. Vendar pa duša ni zavestnost sama po sebi, kakor meni veliko ljudi. Ta je v domeni svetlobnega telesa, ki je v stalni interakciji s posamezno dušo, o katerem bom pisal nekoliko kasneje. Posamezne duše se po stopnji zavestnosti in energijski moči zelo razlikujejo – več svetlobnega telesa je inkarniranega v posamezno dušo, bolj je zavestna. Vendar pa lahko pride do inkarnacije svetlobnega telesa v dušo in s tem do razvoja zavestnosti duše le prek izkušanja materialnega sveta. Za svoj razvoj torej duša potrebuje fizično telo, skozi katero se v materialni realnosti izraža, zato se vedno znova ponovno inkarnira v fizično realnost. Ko je duša inkarnirana, prežema človekovo fizično telo in vsa energijska telesa, razen svetlobnega.
Velik del klasične filozofije govori o tridelnosti duše:
- vegetativna duša (značilna naj bi bila za rastline, ki naj bi bile usmerjene zgolj na hranjenje),
- čutna duša (značilna naj bi bila za živali),
- duhovna duša (značilna za človeka in proces več inkarnacij).
Ta filozofska opredelitev duše je nedvomno napačna, saj sta recimo avtorja Tompkinson in Bird v knjigi Skrivnostno življenje rastlin ponudila jasne dokaze, da rastline niso usmerjene zgolj na hranjenje, ampak še kako čustvujejo – dogaja se celo, da se od strahu onesvestijo. Po drugi strani pa tudi živali niso omejene zgolj s čutnostjo, ampak obstajajo jasni indici, na osnovi katerih lahko sklepamo, da so tudi živalske duše vpete v proces več inkarnacij. Razlika med živalskimi in človeškimi dušami oziroma svetlobnimi telesi je le v stopnji zavestnosti, potencialni kapaciteti zavestnosti, po drugi strani pa tudi v stopnji razvitosti pogojenega uma. Ljudje se recimo z morfičnim poljem družine identificiramo, pri živalih pa ima le osnovno funkcijo, da jim pomaga do stopnje, v kateri lahko žival sama preživi. Pri živalih zato ostane aktiven instinkt, pri človeku pa ga v veliki meri prekrije pogojeni um – v različnih življenjskih situacijah ne ravnamo instinktivno, ampak naučeno. V potencialu pa imamo bistveno večjo zavestnost, treba je le priti do nje, to pa med drugim vodi v življenjsko spontanost.
inspiracije