SREČA

Besedotvorje: Sreča

Kaj je to? Sreča.  Srečati se. Biti srečen.

Sreča je ko sem z drugim povezana. Srečna. Z drugim povezana tako, da mi je dobro.

Dobro. Kaj je to? Kdaj je to? Ko pripadam.  Ko pripadam z dušo in telesom. Ko na svetu ne obstaja nič drugega.

Sem odrasla ženska. Počnem lahko kar hočem. A vprašanje je, kaj hočem? Ali vem? Zdaj vem. Vedno sem pravzaprav vedela. Pripadati! Z dušo in telesom! In biti sprejeta. Ja, to je ključno. Pripadati in biti sprejeta tam, kamor želim pripadati. Torej ne želim si zavrnitev. Tam, kamor želim pripadati, moram biti iskrena. Ne, želim si biti iskrena. Predana. Želim si tudi, da je tam, kjer sem sprejeta, iskrenost, zaupanje. Kajti tam, kjer je iskrenost in zaupanje, tam je svoboda. Svoboda!

Sreča. Dobro. Pripadati. Biti sprejeta. Svoboda.

5 besed, ki so zame vse. Ki so zame ljubezen in ljubezen je vse. 5 besed, ki se prelijejo v eno samo besedo ljubezen. In ljubezen JE vse, vsaj zame!!!

…

20 let je dolga doba , dolga sploh, če jih šteješ 41. Polovico življenja. Mojega. Mojega, do katerega imam odgovornost oz. čutim odgovornost, da ga živim po svojih merilih. Preveč jasno mi je namreč, da ga sploh ni nujno živeti. A jaz ga hočem, hočem ga živeti. In hočem ga živeti po moje, z mojimi vrednotami. Ne želim sprejemati nekaj, kar ni v skladu z mojo osebnostjo in mojim mišljenjem. Sploh ne, glede na to, da je vse, kar so moja merila LJUBEZEN, ki je sestavljena iz sreče, dobrega, pripadati, biti sprejet in svobode.

Karkoli se mi je v življenju zgodilo, vse različne situacije, dobre, manj dobre in tudi slabe, vedno je bila moja prva misel: »A kljub vsemu je dobro! Pripadam, tam kamor pripadam sem sprejeta, dobro mi je in svobodna sem.«

Pred dvema letoma in pol prvič začutim pomanjkanje svobode in postanem pozorna na svoje misli in občutke. Opazujem svoja vedenja in ugotovim, da mi niso všeč. Nisem si všeč, ko nisem iskrena. Ko nekih stvari ne povem. Želim si biti svobodna! Želim vse povedati in vse čutiti. V tem obdobju pa začnem biti pazljiva. Ne lažem, ne, to ne. Ne povem pa vsega, pa bi rada, a zaradi »ljubega miru« tega ne storim. Zakaj? Ker je tako boljše za odnos. Začutim posesivnost, jo omenim, naletim na odločni ne in jo nato spregledam, misleč, zdelo se mi je. A občutki ostajajo. Zakaj? Občutki nas menda ne varajo, ali pač? In sem pozorna naprej. Pridem do laži. LAŽI! Ki so utemeljene sicer in utemeljitve celo sprejmem ter začnem delovati drugače. Sem na razpolago, začnem govoriti o občutkih, kaj si želim, kako si želim, kdaj si želim… Da ne bi bilo dvomov in bi bilo lažje. Pridejo tudi črni dnevi, ko preklinjam in očitam. Ker pričakujem. PRIČAKUJEM! Nekega dne se začnem spraševati, ali lahko pričakujem? Ugotovim, da ne. Lahko dajem.

 In dajem. Ter nič pričakujem v zameno. Zakaj? Za dober odnos. Ker je pomemben. Pomemben bolj kot karkoli drugega na svetu. A iskren. Takšen, da ko gre vse narobe rečeš :«Ni problema, imam ljudi, ki me imajo radi, ki jih imam jaz rada, ki mi zaupajo, ki jim jaz zaupam in vse je dobro. Imam svoj mali svet in ta veliki svet mi ga s svojimi izpadi ne more podreti!« In pika. To je misel, ki mi  in mi je vedno šinila skozi glavo, ko je ali je bilo težko.

Zaupam, a sem pozorna. Zdaj ni več dvoma. Povem vsakič, kaj si želim, poslušam in gledam, kaj si želi drugi ter se trudim to uresničevati. Gre celo tako daleč, da slišim:« Ka j moram narediti, da tako ostane?« Ne odgovorim. Zakaj? Zato, ker vsakodnevno s svojim delovanjem to povem in pokažem, zelo konkretno. In ni dvoma, da se ve kaj si želim, o tem sem prepričana. Ne more biti dvomov. Želim LJUBEZEN. Tisto ljubezen, ki je sestavljena iz sreče, dobrega, pripadati, biti sprejet in svobode. Postavlja se le eno vprašanje, ali tisti, ki je postavil vprašanje, resnično želi, da tako ostane? Si res želi sprejeti in zaupati?

Nato se ozrem in ugotovim. Tistega mojega malega sveta ni več. Ko je hudo, ne morem biti tam in se prepričati, da je vse dobro.

Zakaj? Ker nisem sprejeta, ker pravzaprav ne pripadam, ker sem zavrnjena in ker ni pomembna  iskrenost.

Ampak je! Meni je! In neham.

»Se ne žrtvujem ampak prispevam« je stavek, ki je  zelo spremenil moje življenje. Bilo je lažje. Veliko lažje.

Spremenim lahko le sebe. In sem se! Resnično. In prispevam še naprej. In ugotovim, da sem prispevala celih 19 let in pol k nečemu, kar je bilo rešljivo, a ni bilo motivacije, potrebe, … ne vem. In me zdaj niti ne zanima več.

Neham namreč.  Prispevati. Saj mojega malega sveta zdaj resnično ni več!

No, je, vsekakor je, saj brez njega ne morem živeti, nikoli nisem mogla, vedno sem si ga ustvarila. A ta novi je sedaj v nekoliko  okrnjeni obliki.

»…kajti tam, kjer je iskrenost in zaupanje, tam je svoboda. Svoboda!

Sreča. Dobro. Pripadati. Biti sprejeta. Svoboda.

5 besed, ki so zame vse. Ki so zame ljubezen in ljubezen je vse. 5 besed, ki se prelijejo v eno samo besedo ljubezen. In ljubezen je vse!!!«

Love is all it is!

Bi pa mi znal kdo reči, naj odrastem in stopim na realna tla, da so to fantazije.  NE!!! Moje življenje je poskrbelo za mojo ljubezen do konca življenja. Dalo mi je sina, ki drugega kot ljubezen ne pozna in 30 let je mlajši od mene, umrla bom z ljubeznijo nekoga. Definitivno!

Kljub vsemu je pa pri meni vedno veljalo pravilo in še velja »Nikoli ne reči nikoli.« J

Ptuj, 2018