Zakaj bi čakali na november, če pa se lahko že takoj januarja, po silvestrski noči, zavemo krhkosti tuzemskega življenja in svoje minljivosti ter na ta način bolj polno izkoristimo vse prihajajoče dni, tedne in mesece novega tekočega leta?
Kdaj smo namreč nazadnje pomislili, da tu ne bomo večno in da naš konec lahko nastopi vsak trenutek? Pa če tudi poslednjič pomahamo v slovo čez 20, 30, 50, 70 let – se sploh zavedamo, kako hitro bo ves ta čas minil?
‘Tik tak’, je odgovor. ‘Tik tak’.
“Krhkost” pomeni, da smo le delček prahu v tem obstoju in da nas (razen domačih in najboljših prijateljev) nihče ne bo pogrešal, če se narava odloči za naš konec in nas že jutri dopoldan odpihne z zemeljskega obličja.
Ne sme nas čuditi, da se bo zemlja v tem primeru še naprej vrtela, da bodo ptiči nadaljevali s preletavanjem neba in da bo ta svet še naprej nudil prostor dobremu in slabemu, če se mi vanj vpletamo ali ne.
“Ko je človek na vrhuncu moči, ne verjame, da bo nekega dne samo še spomin. Če je dobro paziti nase, še preden zbolimo, je dobro zares živeti, še preden – umremo. Srečen je, kdor živi tako premišljeno, načrtovano in polno, da ne bi obžaloval ničesar, četudi bi moral jutri umreti,« piše Bronnie Ware v knjigi 5 najpogostejših obžalovanj pred smrtjo.
Če se zavedamo svoje minljivosti, je zato nujno vedeti, kaj “zares živeti” sploh pomeni.
Definicij in razlag v odgovor na to vprašanje je bržčas toliko, kot je nas ljudi, a povezuje jih dejstvo, da se vsak od nas najbolj živo in zadovoljno počuti samo takrat, ko v sebi ne pestuje nobenega s strahom pogojenega občutka tesnobe, in ko se, kot pravi Eckhart Tolle, zave, da življenje le ni tako zelo resno, kot nam ga želijo predstaviti naše lastne misli.
Ni torej pomembno, kaj o nas meni celoten svet niti ni pomembno, kaj mi menimo, o nas samih, pomembno je samo to, da se v času tukajšnjega bivanja ne vdajamo svojim dvomom, svojemu ošvohnelemu samozaupanju in saboterskemu občutku manjvrednosti.
“Marsikdo šele potem, ko se povsem jasno zave, da preživlja zadnje trenutke, spozna, da ga je bilo v resnici strah živeti,” še dodaja Bronnie v svoji knjigi, zato je pomembno, da preden pokopljejo nas, mi sami pokopljemo svoje strahove.
Zakaj bi čakali na november, če pa se lahko že takoj januarja, po silvestrski noči, zopet soočimo s spoznanjem, da so nam minute, ure in dnevi prav zares šteti, in da je eno in edino pomembno vprašanje za začetek novega leta prav zaprav:
“Koliko se v življenju upravičeno obremenjujemo in s čim?”
Naj nas to vprašanje počoha po ramenih in nas predrami, da se zbudimo iz dolgega sna. Naj to vprašanje omogoči srcu, da končno preglasi razum.
Kdo ve, mogoče se v iskanju odgovora intelektualne razlage o naši identiteti ter vlogi na tem svetu krepko zamajejo in ju bomo z veseljem začeli graditi na novo.
Brez strahu in iz srca. Prvič in za vselej. Brez odlašanja in čakanja.
Takoj po novem letu.
inspiracije