Mlado dekle je stalo v skupini ljudi, najraje bi padlo na kolena, ker jo je bilo sram. Ni se počutila dovolj vredno, a hkrati se je bala, da bodo drugi prepoznali ta njen strah. Zaradi tega se je držala samozavestno, katero je želela površinsko prikazati okolici, vsaj do sedaj.
Ta dan je bil zanjo pravi razkol, spustila se je noč. Dekle je samo obstalo v mali leseni sobi, v kateri se je počutila varno. Z lahkoto ga je imenovala svoj dom. Zato je veliko časa preživela v tej sobi. To noč je v dolgo večer jokala, solze so ji močile obraz, ni se mogla več kontrolirati. S tem se je tudi vdala tem solzam. Zanimivo ji je bilo, da se sedaj več niti ne smili sama sebi. Joče ker pač ve, da mora jokati. Da je potrebno sprostiti končno vso to natrpano bolečino v sebi, v katero si nikoli ni upala pogledati prav zares.
Vzela je papirnate robčke in si brisala solze po licih, solze se niso ustavljale tekle so kar naprej in kar naprej. Dokler se ni zgrudila v tih spanec. To noč je imela pretresljive sanje, zbudile so jo. Na kar je slišala v svojih ušesih smeh ljudi, prestrašila se je, bila je mnenja - meša se mi. Ponovila si je, zgodilo se je, sem za psihiatrično bolnico, ni mi več pomoči. Kljub temu strahu, se ta smeh ljudi umaknil. Ušesa si je prikrivala z odejo in še kar se smeh ni umaknil. Sprejela je za sebe, zmešalo se mi je. Nakar je ob tem spoznanju zaspala.
Zbudila se je v sončno jutro. Edino okno, ki ji je vsak dan znova dajalo upanje, da ni samo ona in ta soba, njena varnost, je bilo to veliko okno v njeni sobi. Soba je žarela v sončni svetlobi. Vedelo je to dekle, da je današnji dan lahko boljši od predhodnih dnevov. Vstopila je na sončno verando hiše v kateri je bivala. Slišala je žvrgolanje ptičkov, videla je bele metulje, ki se igrajo med seboj v zraku. To je bil njen občutek svobode. Nakar je v daljavi ob gozdu zagledala mlado žensko, zdelo se ji je, da se ji ta ženska smehlja, ta ženska ji je tudi pomahala. S tem je to dekle dobilo potrditev, da je ta ženska usmerjena k njej in ji je ob tem pomahala nazaj. Ta ženska je imela dolge spuščene goste rjave lase in oblečeno v dolgo belo obleko.
Dekle se je odločilo približati tej ženski, zato je po zeleni travi začelo korakati k njej. Ko je prišla do ženske, se ji je ta ženska nemudoma predstavila z imenom Nina, povedala ji je, da ni sama tako kot misli. Kljub temu, da jo moderni svet žalosti in da zaradi tega nima pravih prijateljev. To ne pomeni, da ne obstaja mesto za njo na tem svetu. To pomeni, da je le drugačna od ostalih, ki se enačijo drug z drugim. To pomeni, da je njeno srce bolj čisto. Da ima s tem tudi veliko prijateljev, ki so enako srčno čisti kot ona. Da se počuti izgubljeno le zaradi tega, ker se je zmedla v svetu, ki ni njej naraven. Da je njena globina zavedanja globlja od povprečnega človeka in da je to njen dar. Nauči se to spoštovati, s tem te bodo tudi drugi spoštovali. Ji je še ženska dodala.
Dekle, ki je poslušalo to žensko je osupnila, nad tem, kako je možno, da jo nekdo tako razume. Zato jo je prestrašeno vprašala. Čakaj, kdo si ti?Ženska ji je odgovorila tako, da je s prstom pokazala v nebo. Danes zvečer bo polna luna, jaz sem plesalec ob polni luni, rada prinašam ljudem voljo do življenja, tisti ki jo izgubijo. Zato sem danes tukaj.
Dekle je začelo jokati. Ženska je to videla, se ji nasmehnila, pobožala je dekle po obrazu, da bi ji obrisala solze. Dekle se je v tem trenutku nasmehnila, saj ob dotiku te ženske še nikoli ni začutila tolikšnega razumevanja. Dekle je ob tem zaprlo oči. Ko je ponovno odprla oči, ženske več ni bilo. Ostal je le dotik nanjenih licih. To noč se je zahvalila luni, vedela je, da je ta ženska del nje/lune. Zavedala se je tudi, da je to bilo vilinsko bitje, ki ji je omogočilo, da je lahko srečna. Luna je postala njena prijateljica, vile pa tudi.
(pripoved je avtorsko zaščitena)
inspiracije