Mlado dekle je stalo v skupini ljudi. Najraje bi padlo na kolena, saj jo je bilo sram. Ni se počutila dovolj vredno, a hkrati se je bala, da bodo drugi prepoznali njen strah. Zaradi tega se je držala samozavestno, tako kot je želela prikazati okolici – vsaj do tega trenutka.
Ta dan je bil zanjo razkol. Spustila se je noč. Dekle je le obstalo v mali leseni sobi, v kateri se je počutila varno. Z lahkoto jo je imenovala svoj dom. Zato je veliko časa preživela v tej sobi. Ta noč je jokala dolgo v večer, solze so ji premočile obraz, ni se mogla več kontrolirati. S tem se je vdala solzam. Zanimivo ji je bilo, da se sedaj ne smili več sama sebi. Jokala je, ker je vedela, da mora. Da je potrebno sprostiti vso to natrpano bolečino, v katero si nikoli ni upala pogledati zares.
Vzela je papirnate robčke in si brisala solze po licih. Solze so se še vedno nalivale, tekle so kar naprej in naprej. Dokler ni zaspala v tihem spancu. To noč je imela pretresljive sanje, ki so jo zbudile. Slišala je v svojih ušesih smeh ljudi. Prestrašila se je, bila je mnenja: "Meša se mi. Zdaj sem za psihiatrično bolnico, ni mi več pomoči." Kljub temu strahu je smeh izginil. Ušesa si je prikrivala z odejo, a smeh ni nehal. Sprejela je misel, da se ji je zmešalo. Zaspala je z večjim mirom.
Zbudila se je v sončno jutro. Edino okno, ki ji je vsak dan znova dajalo upanje, da ni sama v tej sobi, je bilo to veliko okno v njeni sobi. Soba je žarela v sončni svetlobi. Dekle je vedela, da je današnji dan lahko boljši od vseh prejšnjih dni. Vstopila je na sončno verando hiše, v kateri je bivala. Slišala je žvrgolanje ptičkov, videla bele metulje, ki so se igrali med seboj v zraku. To je bil njen občutek svobode. Nato je v daljavi ob gozdu zagledala mlado žensko. Zdelo se ji je, da ji ta ženska smehlja, ta ženska ji je tudi pomahala. To ji je dalo potrditev, da je ta ženska usmerjena k njej, in ji je pomahala nazaj. Ženska je imela dolge spuščene goste rjave lase in oblečeno dolgo belo obleko.
Dekle se je odločilo približati tej ženski, zato je po zeleni travi začelo korakati k njej. Ko je prišla do nje, se ji je ta ženska nemudoma predstavila z imenom Nina. Povedala ji je, da ni sama, kot misli. Kljub temu, da jo moderni svet žalosti in da zaradi tega nima pravih prijateljev, to ne pomeni, da ne obstaja prostor zanjo na tem svetu. To pomeni, da je le drugačna od ostalih, ki se enačijo med seboj. To pomeni, da je njeno srce bolj čisto, da ima veliko prijateljev, ki so enako srčno čisti kot ona. Da se počuti izgubljeno, ker se je zmedla v svetu, ki ji ni naraven. Njena globina zavedanja je globlja od povprečnega človeka, in to je njen dar. Nauči se spoštovati to, s tem te bodo spoštovali tudi drugi, ji je še dodala.
Dekle, ki je poslušalo to žensko, je bila osupnjena nad tem, kako je možno, da jo nekdo tako razume. Zato jo je prestrašeno vprašala: "Čakaj, kdo si ti?" Ženska ji je odgovorila: "Jaz sem plesalec ob polni luni." S prstom je pokazala v nebo. "Danes zvečer bo polna luna. Rada prinašam ljudem voljo do življenja, tistim, ki jo izgubijo. Zato sem danes tukaj."
Dekle je začelo jokati. Ženska je to videla, se ji nasmehnila in jo pobožala po obrazu, kot da bi ji obrisala solze. Dekle se je v tem trenutku nasmehnila, saj ob dotiku te ženske še nikoli ni začutila tolikšnega razumevanja. Zaprla je oči. Ko jih je ponovno odprla, ženske ni bilo več. Ostal je samo dotik na njenih licih. To noč se je zahvalila luni, vedela je, da je ta ženska del nje/lune. Zavedala se je tudi, da je bila to vilinska bitja, ki ji je omogočila, da je lahko srečna. Luna je postala njena prijateljica, vile pa tudi.
Avtor zgodbe je Anamarija Ina Sky.
