Bil je moški star približno 23 let. Ljudje so ga radi imenovali ambiciozen. Navzven je zgledal približno srečen, vendar ko je sam pristopil med štirimi stenami. Je vedel, da je vse prej kot to. Vedel je tudi zakaj. Resnica je bila samo ena, ljudje, ki niso bili v srčnem delovanju so ga videli kot nadutega. Želeli so to tudi izrabiti iz njega. Vendar to je bil le njegov talent, ambicioznost.
Dnevi so tekli okoli tega, začelo se je dogajati, da mu je vsak dan postajal težji. Začel si je postavljati vprašanja, a si vresnici želi biti to kar postaja ob vsem tem kar se mu dogaja v poslovnem svetu. Dogajalo se mu je načeloma, da je sam vedno ostajal praznih rok. To mu je prinašalo občutek, da je izrabljen. Bil je kot, da je ujet v trnek in se ne more odhaklati od njega.
Nekega dne mu je pristopil starejši možakar. Videl ga je že. Vendar nikoli nista govorila. Videl ga je na ulici, ta stari možakar se mu je vedno zdel zadovoljen, kljub zaposlenosti, ki jo je vsak dan nosil s seboj. Vedno je imel zadovoljen pogled. Tega dne je bilo drugače, čeprav sta se vedno srečala na ulici drug drugega v grupi ljudi. Se nikoli nista niti pozdravila. Danes je vsekakor bilo drugače. Starejši možakar se je tokrat ustavil pri njemu in ga ogovoril besedami. Da kdaj mu bo dovolj. Ta moški, ki sem ga zgoraj imenovala ambiciozen, kljub svoji rosni mladosti, je bil guban po obrazu tako, da bi ga na prvi pogled človek postaral vsaj za deset let.
Moški je pogledal možakarja in ga prijazno vprašal kaj misli s tem. Povedal mu je, da se na nekaj kilometrov vidi njegovo nezadovoljstvo a hkrati se vidi , da ima potencial, ki ga tudi morda sam ne spoštuje toliko. Moški se je nasmehnil, saj je v globini sebe vedel, da je to resnica. Potrdil je v zadregi, da je to res. Spoznal je v sledečih dneh, da ga je ta možakar, ki ga je ogovoril prosto na ulici. Njegovo izhodišče iz njegove bolečine, ki jo tlači.
Spoznal je, da sreča je tam zunaj zanj. Drzniti si je treba. Tokrat si je. Ta mlad moški je sčasoma postal vodja ekipe, uporabil je svoj potencial in drugi so ga spoštovali. Izpustil je trnek, katerega je bil zahaklan. Sedaj več ni bil izrabljen.
Priznati si bolečino je izhodišče v svobodo.
(pripoved je avtorsko zaščitena)
inspiracije