Kadar delujemo na podlagi adrenalina, pomeni, da nam nadledvične žleze preveč delujejo. Velika večina staršev in otrok vsak dan začne, preživi in konča na adrenalinu. Pogosto dneva niti začeti ne morejo, če se prej ne priklopijo na adrenalin.
Primer tega je, da namesto, da bi zjutraj, ko zazvoni budilka, v miru vstali, se nikakor ne moremo pripraviti do tega, da bi vstali, še malo poležimo, nato pa se prestrašimo, da niso slučajno zamudili, planemo iz postelje in hitimo. Lahko se kaže tako, da kar planemo iz postelje in že imajo v mislih skrbi in vse to, kar moramo opraviti čez dan. Potem hitimo z urejanjem za službo, bujenjem otrok, jih poskušamo kar najhitreje pripraviti za vrtec ali šolo. Nato že iščemo ključe od avtomobila, se še enkrat vrnemo v stanovanje, ker smo pozabili telefon. Na cesti je gost promet in ravno za minutno še pridemo pravočasno v službo. V službi nas čakajo roki, naporni sestanki, mudi se nam z oddajo poročila, nenehno nas motijo z klici. Seveda pa od nas pričakujejo najboljše in še več.
Po službi hitimo domov in začnemo razvažati otroke po dejavnostih. Med vsem tem si komaj uspemo vzeti čas za kosilo in šele sredi dneva ugotovimo, da že od zjutraj nismo bili na stranišču in da smo popolnoma pozabili piti vodo. Večer nadaljujemo v tem ritmu, pogledamo še poročila in kakšen napet film ali nadaljevanko in potem tako tudi zaspimo. Če se od vsega vznemirjenja sploh lahko umirimo ali pa kar pred televizijskim ekranom »pademo dol«. Če zaspimo na tak način, zaspimo pod delovanjem adreanlina in telesu vzamemo možnost samoobnove.
Na žalost je adrenalin največja droga, doping. Mi se podzavestno, če nimamo dovolj življenjske, prizemljene energije priklopimo na adrenalin. Adrenalin nam daje moč, hitrost, takrat zmoremo vse. Žal, pa nas adrenalin hkrati tudi preveč izčrpava in dolgoročno to na našem psihičnem področju in fizičnem telesu pušča hude posledice.
S pomočjo adrenalina naj bi delovali takrat, ko smo v nevarnosti, danes pa zaradi preobilice stresa nenehno živimo na način »boj ali beg«. To, da delujemo na adrenalinu, ni normalno za naše fizično telo niti za naše psihično zdravje. Žal pa je tak način življenja običajen in hkrati zelo škodljiv. Največji problem je, ker ljudje pravzaprav ne poznamo občutka, kako je, ko imaš pravo, umirjeno, prizemljeno energijo. Zato nam je občutek, ko smo pod adrenalinom, povsem naraven.
A prizemljena, umirjena energija nam pomaga vzpostaviti naš notranji mir, živeti v sedanjem trenutku. Omogoča nam, da se sprostimo in nam daje občutek varnosti in zaupanja. In to naj bi bilo naravno človekovo stanje, po katerem večina ljudi hrepeni.
inspiracije