Ni važno, kako dobri ste, ampak kaj s tem naredite!

Ni važno kako ste dobri, ampak kaj s tem naredite! Preveč je dobrih, popolnih, talentiranih in za uspeh opremljenih posameznikov, ki vsem tem danostim navkljub, preživijo življenje v sivini. Ne bodite en izmed njih! Pojdite raje v akcijo! Tudi če niste popolni. Boste videli, kako preprosto je, le premakniti se je treba! Potem gre samo...

Na promocijskem dogodku ob izidu Učbenika uspeha sem predstavil tudi svojo zgodbo o tem, kako je moj knjižni prvenec Prva misija Pariz pristal na prvem mestu Amazonove lestvice knjižnih uspešnic. Poslušalce sem želel prepričati, da se to ni zgodilo nujno zato, ker bi bila prav ta moja kriminalka boljša od dobrega pol milijona drugih v isti kategoriji, (pa tudi sicer; dobro, slabo, kdo lahko o tem sodi?), ampak zato, ker sem jaz sam poskrbel za to. Dobesedno ustvaril sem uspešnico. Iz danega teksta. Naredil, da je to postala. In ne čakal in upal, da jo morda nekega lepega dne bralci odkrijejo sami. In to je točno to, kar ves čas trdimo; da vse velike stvari niso  stvar naključja ali sreče, ampak odločitve. In za to sploh ni treba biti najboljši ali najpametnejši…

Morda ste prebrali moj članek o tem, da odličnjaki sploh niso tisti, ki najbolje uspejo v življenju. Morda tudi sami poznate kakšne posameznike, ki se nekako ne znajdejo najbolje, kljub temu, da so nekoč blesteli v šoli.  Imeli so same petice in vsi so jim prerokovali bleščečo prihodnost in bogato kariero. Sedaj pa imajo kakšne povprečne službe z zaslužkom, ki je celo nižji od zaslužka tistih, ki jim šola nikdar  ni šla. Morda ste tudi vi en izmed teh.

Ali pa ne. Pa to ne bi bilo nič slabega ali nevsakdanjega. Kakorkoli že, med ljudmi vlada prepričanje, da uspešni posamezniki imajo nekaj, zaradi česar so uspešni. Sicer nihče ne ve, kaj naj bi to bilo, a nekaj zagotovo mora biti.  Saj če ne, ne bi bili uspešni, ne? In ljudje na to gledajo kot na nekaj, kar je pač nekaterim (torej tistim ta uspešnim) dano, drugim pa ne. Dokaj zgodaj kupijo to prepričanje in preživijo vse življenje v utvari, da jim velike stvari nekako niso usojene.

Zato po njih niti ne segajo. In se zadovoljijo z drobižem.

Sam se tem prepričanjem postavljam po robu. Prepričan sem, da obstaja samo en razlog, zaradi katerega ljudje niso uspešni. In to je zato, ker ne gredo v akcijo. Ker so prepričani, da nimajo te neznane sestavine. Samo zato. O tem, da bi kaj naredili, sicer razmišljajo, sanjajo, govorijo, še kako govorijo, vendar dejansko nikoli ne začnejo. Ne naredijo prvega koraka. In če ni akcije, seveda ne more biti  rezultatov. Lahko ste najpametnejši v vašem podjetju, a če na to ne boste upali opozoriti vaših nadrejenih, boste celotno kariero preživeli nekje v sivini. Tako preprosto je to. Tudi najboljše ideje vam ne koristijo, če vem je preveč nerodno, da bi jih predstavili drugim. Ali pa ste prepričani, da je tako ali tako vse skupaj brezpredmetno, saj sreča ni na vaši strani.

Lahko ste pisatelj. In napišete res dobro knjigo. Ampak resnično mislim; res res dobro knjigo. Tako, ki  vsakemu testnemu bralcu vzame sapo. Ja? Vendar, kaj pa lahko z njo storite? Pošljete rokopis neštetim založbam, od katerih pa ne prejmete niti odgovora. Ker ste pač nekdo brez imena in založba nima časa, da bi ga zapravljala za nekoga brez imena (najverjetneje pa vašega teksta sploh nihče ne bo prebral). A vendar je knjiga vrhunska, o tem vas prepričujejo vsi vaši prijatelji in družinski člani. Kaj lahko storite? Imate možnost samozaložbe, ki je časovno in finančno precej velik zalogaj, lahko pa se odločite in knjigo izdate na internetu. Na primer pri Amazonu.

Seveda. A recimo, da vaša zgodba spada v neko kategorijo, kjer je 100.000 knjig. Potem bo vaša na 100.001 mestu. In če si predstavljate, da amazonovi uporabniki brskajo po zadetkih podobno kot googlovi, kar pomeni, da če je na eni strani z zadetki 20 zadetkov, redko kdo sploh odpre drugo stran, tretje pa nihče več, potem si lahko mislite, da če bo vaša knjiga nekje na 5.000. strani z zadetki, da zagotovo nihče ne bo naletel nanjo. Tudi če je dejansko knjiga vrhunska, je nihče ne bo zasledil. Tudi če vzamete delo kakega našega najbolj prodajanega ali najuspešnejšega avtorja in ga prevedete v angleščino in zgolj objavite na Amazonu, bo ta obtičal na istem mestu, kot kjer se je pojavil. Pa gre lahko za še tako dobro knjigo, a je preprosto nihče ne bo našel. Zato ta ne bo uspešna.

To je tako kot življenje. Lahko ste resnično dobra in prijazna oseba in lahko ste še tak mojster na nekem področju, a če tega ne boste znali pokazati, če torej na nek način ne boste zmogli opozoriti nase, boste obtičali v sivini. In nikoli ne boste použili vseh tistih stvari, ki bi vam sicer pripadale.

Sedaj se lahko dotaknem moje zgodbe. Prva misija Pariz, kriminalka kot vsaka druga (le glavni junak je nekoliko drugačen). Da je moja kaj boljša od drugih? Ne vem, trditi to bi bilo precej naduto in samovšečno, zagovarjam pa jo lahko toliko, kot vsak avtor zagovarja svoje delo. In to je vse.

Po tem, ko sem jo objavil na Amazonu, bi lahko rekel, to je to. In čakal, da morda kak bralec po kakšnem zanimivem naključju pride do nje. Bi mi uspelo? Najverjetneje (skoraj zagotovo) ne. Lahko bi rekel; če mi je usojeno, bo uspešna, če mi ni, pač ne bo. Tako razmišlja večina.

Jaz sem se raje odločil za drugo možnost.

Nekaj dolgih mesecev sem spoznaval tega največjega trgovca na internetu. Cele noči sem preučeval nakupovalne navade Amazonovih bralcev in algoritme ki meljejo globoko v njegovem drobovju. Skušal sem ugotoviti, kaj vpliva na pojavljanje nekega izdelka na straneh z zadetki in kako bi lahko to izkoristil v svoj prid. Prebijal sem se skozi tone literature, ure in ure sem poslušal predavanja, ogledoval sem si posnetke pričevanj na youtubu in pazljivo preučeval vsa orodja, ki jih ponuja sam Amazon. In tista, ki so z Amazonom tako ali drugače povezana.

Potem sem šel v akcijo. Pazljivo sem izbral vsako besedo, s katero sem opisal svoj produkt. Premišljeno sem izbral ustrezne kategorije, ključne besede, besedne zveze in vse druge majhne (a tako pomembne) malenkosti, katere mi je ta največji trgovec na svetu dal na razpolago. Razposlal sem na desetine Amazonovim recenzentom osebno prirejenih  elektronskih sporočil, s pripetim tekstom v zameno za njihovo oceno. Vsaka prejeta ocena še tako obskurnega recenzenta je povečala možnost, da bo moje delo prebral tudi kak bolj ugledni ocenjevalec.  Dal sem izdelati pravo profesionalno naslovnico, tekst pa sem poslal še v lektorski pregled. To dvoje je predstavljalo moj edini strošek v denarju, a je bil nujen; vedel sem, da brez tega ne bo šlo. Moj izdelek je moral biti videti brezhiben.

Počasi so začele prihajati prve ocene. Od vedno bolj (oziroma višje) rangiranih ocenjevalcev, ki so le še prispevali k temu, da je vse skupaj pričelo izgledati vse bolj resno in profesionalno. To pa so začeli opažati tudi potencialni bralci. Ki so potem v vedno večjih količinah pričeli z nalaganjem mojega dela. Po nekaj sto na dan. Pri taki količini uspeh in preboj na lestvico ni bil več vprašanje.

Hkrati z nalaganji so se pričele nabirati tudi ocene in mnenja bralcev. Kar je le še prispevalo k temu, da je Prva misija Pariz postajala vse bolj in bolj popularna. In se pričela prebijati k vrhu v skrajno tekmovalni kategoriji International Mystery and Crime (poleg Flemingovega Jamesa Bonda in podobnih kalibrov). Dokler jih ni pustila za seboj. Na čisto prvem mestu.

To je to. Tako sem začel svojo pisateljsko kariero na samem Olimpu. Na vrhu najvišjega vrha. Pa sem bil res najboljši? Tega nikdar nisem rekel. Upam pa si trditi, da je med pol milijona knjigami v neki kategoriji na tisoče takih, ki bi si morda ravno tako zaslužile vrh. Pa tam nikdar ne bodo.

Povedati želim, da sploh ni važno, kako dober si (ali pa nisi), ampak kako dober želiš postati. Če se za to odločiš. Samo za to gre.

Izjemen produkt je kot izjemni talent. Nekdo se rodi s takim. Pa z njim nič ne naredi. Drug talenta nima, a trenira ure in ure, dneve in dneve. In z lahkoto premaga prvega. Ker je šel v akcijo. In ne objokaval dejstvo, da telanta nima.

To je to. Lahko smo uspešni, tudi če nimamo vseh danosti, tako pogosto predpisanih kot predpogoj uspehu. Le odločiti se moramo zanj. Tudi če imamo slabosti, tudi če nismo najbolj pametni, izobraženi, lepi ali pa kako drugače predispozicionirani.

Uspeh je treba izbrati. In potem zanj kaj narediti.

In ne samo čakati nanj.

In sreča, kje je tu sreča? Usoda, kaj ima s tem usoda?

Ni usode, razen te, ki jo ustvarjamo sami, je v drugem delu Terminatorja rekla Sarah Connor. In stolkla Arnija.