Valeria je pred 15 leti prišla v Italijo iz Romunije z možem in malim sinčkom. S trebuhom za kruhom so se preselili, ker je mož dobil lepo plačano delo kot trgovski potnik. Sama je prva leta samo skrbela za svojega sinčka, kasneje pa si je tudi ona poiskala delo in se seveda s tem nekako še lažje prilagodila novemu okolju. Ko je njen sin dopolnil pet let je mož prvič odšel na službeno potovanje v Ameriko. Ko se je tja odpravil tretjič se ni več vrnil nazaj in Valeria je ostala sama, kot mama samohranilka. Ne duha ne sluha od moža. Vedela je, da je živ, saj je večkrat poklical svojega sina, nikoli pa ni dajal upanja, da se bo vrnil. Prav tako od njega ni dobila finančne pomoči.
Danes, po 10 letih, je Valeria še vedno na svojem prvem delovnem mestu, a zaradi krize v podjetju, ji grozi, da bo izgubila službo. Kot mama samohranilka se tega zelo boji, prav tako zadnje čase čuti utrujenost, jezo in postaja brez volje do življenja. Poleg tega se je ravnokar razšla s svojim poročenim ljubimcem, ki jo je pridno izkoriščal kar nekaj let. Zaljubljena ni hotela prekiniti te veze, ki ni peljala nikamor. Leta ji je obljubljal, da bo pustil ženo, a vendar ostaja poročen.
Ko je Valeria prvič prišla k meni je delovala zelo nervozno in v groznem strahu pred prihodnostjo. Prvo sva se na široko pogovorili, naredile malo uventurico njenega življenja in se nato odločili za zdravljenje. Odnos z očetom je bil poseben, oboževal jo je, a v strahu, da se ji v tujini kaj zgodi, je večkrat storil kakšno napako ali izustil kakšno traparijo. Bala se je njegovih kritik, to je bilo jasno. A življenje je bilo njeno, na očetove besede se ne ozira, a vendar sva v podzavesti dobile tudi strah pred njenim očetom in pred tem, da bi ga razočarala. Njena energijska pretočnost ni bila najboljša, vsaka čakra je imela nekaj sivine in kako slabšo emocijo. Očistila sem ji vse in nato mi je bilo rečeno, da moram po glavni problem globje, v eno od njenih prejšnih življenj. Ko sem ji namreč zdravila njeno ranjeno srce se mi je prikazala slika male punčke, ki je neustavljivo jokala.
Začela sem z zdravljenjem karme in vizija me je popeljala dolgo nazaj. Zagledam indijanske šotore, ogenj, konje, ogromno ljudi in otroka, med njimi pa malo punčko dolgih črnih las, poleg nje pa še mlajšega fantka, oba v solzah in v strahu. Naslednji prizor ni bil lep, videla sem namreč kako so jima ubili starše, pred njunimi očmi so ju zabodli in vrgli na tla. Otroka sta ostala sama, brez družine in doma in v oskrbo ju je vzela druga družina. Kljub temu sta se morala boriti za hrano, punčka je skrbela za mlajšega brata, mu lovila hrano in ga negovala. Ni jima bilo lahko! V tistem trenutku zagledam njenega zdajšnega sina, ki vstopa v telo tega majhnega fantka, razumela sem, da sta spet ostala sama, zato da bosta ozavestila to trpljenje, ponovno skupaj in ga enkrat za vselej izbrisala iz spomina njunih duš. Zgodba se je skoraj ponovila, samo vloge so se malo zamenjale, predvsem zato, da se jo reši. Strah pred prihodnostjo je ostal in se celo podvojil. Očistila sem jo ran iz tega življenja, strahov in vseh slabih emocij poveznih s tem dogodkom. Povedala sem ji zgodbo, prav je, da izve zakaj je spet ostala sama, tokrat kot mama samohranilka. Pomembno je namreč, da vemo kaj se nam je zgodilo, kaj smo prinesli v to življenje in tudi kaj vse so nam dali naši predniki. Zgolj ozaveščanje problemov pomeni veliko energijsko čiščenje. Neverjetno je kako lahko večkrat zgolj s pogovorom rešimo velike stvari.
Valeria je bila po terapiji zelo utrujena, tresla se je od mrazu. Na terapijo pride še, pravi, da je sicer še vedno malo utrujena, ampak bolj optimistična in vesela.
inspiracije