Naš svet teče po željah. Nebi se rodili, če nebi bilo seksualne želje. Brez nenehne želje po življenju, bi umrli. Obstaja želja po ljubezni, povezanosti, razumevanju, rasti.
Ko ljudje izgubilo željo po življenju, se odločijo oditi s tega sveta. In spet je tu pojavi želja.
Mnogi zmotno mislijo, da Budizem obsoja vse želje. Budistična psihologija razlikuje želje – zdrave in nezdrave želje. To pa nas pripelje do transformacije želje v obilje.
Seveda, takšna preobrazba ni enostavna
Kot pesnik
William Blake je izjavil: "Tisti, ki vstopijo v nebeška vrata, niso bitja
ki nimajo strasti ali so zajezili strasti, ampak tista, ki jih imajo njihovo razumevanje. "
Tu je trinajsti princip budistične psihologije:
Obstajajo tako zdrave želje kot nezdrave želje. Vedite razliko.
Potem poiščite svobodo v svoji sredini.
Kako to načelo izvajamo? Budisti povezujejo korenino želje z
nevtralen duševni dejavnik, imenovan volja do. Je del energije življenja. Ko je volja do nečesa usmerjena na zdrav način, sproži zdrave želje. Ko pa je volja usmerjena na nezdrav način, sproži nastanek nezdravih želja.
Kaj pa so nezdrave želje?
· Pohlep
· Zasvojenost
· Pretirana ambicioznost
· Igre na srečo, …
Porajajo posesivnost, egocentričnost, nezadovoljstvo, prisilo, nedostojnost, nenasitnost in podobne oblike trpljenja.
Zdrave želje pa so po drugi strani povezane z skrbnostjo, spoštovanjem in ljubečo pozornostjo. V nas prebujajo neomajno igrivost, ljubezen do življenja in radost. Gre za tako imenovano notranjo svobodo, kjer ni več lepljivosti na želje. Ni iskanja želja in lahko delujemo ne da bi se vanje ujeli.
Čeprav je zlati prah dragocen, ko zaide v oči, ovira vaše vid.-Hsi Tang
Budistična psihologija želi, da se osvobodimo nezdravih želja in ohranimo le zdrave želje. Če želimo preoblikovati željo, moramo najprej začutiti, kako deluje kot intimna izkušnja telesa in uma. Želja nas lahko vodi do rahlega, prijetnega užitka, pa vse do besne zasvojenosti.
Kakšna je v resnici sama želja, ko je prisotna? Kakšen je njen učinek? Kaj se zgodi, ko ujamemo svojo željo?
V telesu vlada napetost, dogaja se čustveno krčenje, um postaja lepljiv in osredotočen na prihodnost. Rojeva se anksioznosti, ljubosumje, togost in negotovost.
Torej, želja ustvari urok, ki nas ujame, mi pa plačamo ceno.
Ko se izgubimo v želji, se naše srce zapre.
V Indiji velja znani rek: »Ko tat vidi svetnika, vidi le njegove žepe«. Torej, ko srečamo nekoga in smo polni lastnih želja, postanemo preračunljivi, pazimo kaj rečemo,
Ali drugače povedano: Ali je res, da ko gremo po ulici s praznim želodcem, lačni, vidimo le restavracije? Zgrešimo pa drevesa ob pločniku, na novo urejeni cvetlične gredice, obraze mimoidočih in podobno?
V Zenu pravijo: "Skrivnost čaka, da bodo oči nezaklenjene s hrepenenjem. "
V ekstremnih primerih, želja postane zasvojenost. To stanje odvisnosti se v Budistični psihologiji opisuje kot stanje lačnega duha. Ne glede na to, koliko lahko duh poje, ne bo nikoli sit. Nikoli ne bo zadovoljen. V tem stanju postane želja neizprosna, nenasitna. Duh postane odvisnik.
Želje uporabljamo, da se izognemo nelagodju. Ko se pojavi nezavedni občutek nelagodja, dolgčas ali praznina, želja temu sledi. Odpremo hladilnik, vklopimo televizor, se izgubimo v zmoti. Želimo, da nas podpre še ena rezina torte, kozarec pijače ali dober trač, da se počutimo bolje. Želje delujejo kot začasne protibolečinske tablete – čeprav so sprva škodljive, kmalu postanemo zasvojeni z njimi. Bolj kot se počutimo osamljeni, odrinjeni, bolj se opiramo na želje. Plovemo skozi dan, ki ga spremlja veriga želja – ena želja za drugo in tako naprej v nedogled, vse dokler ne izgubimo stika s tem, kaj v resnici smo. Čeprav nas svet zaradi zagnanosti tudi nagradi, smo znotraj sebe izgubljeni.
Da si lahko vrnemo prirojeno svobodo, moramo začeti sodelovati z željo. Kako?
inspiracije