V procesu inkarnacije izkušamo življenje v vseh njegovih oblikah in vsej njegovi intenziteti, pa naj bo na Zemlji ali na drugih planetih, osončjih in na najrazličnejših nivojih stvarstva. Naša izkušnja je lahko povsem materialna, kar pomeni, da se duša začasno naseli v takšno ali drugačno obliko fizičnega telesa oz. materije – lahko privzame človeško obliko ali pa določeno obdobje preživimo kot mineral, rastlina, žival ter ne nazadnje bitje nezemeljskega izvora. Naše telo je seveda lahko tudi povsem energijsko v obliki svetlobnega telesa ali določene subtilne vibracije, možno pa je tudi, da se določen aspekt naše duše inkarnira zgolj kot del neke kolektivne zavesti, znotraj katere smo s podobnimi dušami in energijami iste kvalitete povezani v širšo celoto.
Duša pred utelešenjem podpiše svoje dušne pogodbe
Vsaka izkušnja je dragocena in duša na svojem izvornem nivoju med njimi ne dela razlik, saj je njen edini namen prav izkušanje, ki podpira njen lastni razvoj, ter prek tega postopno vračanje k Stvarniku kot svojemu resničnemu in edinemu Izvoru. Na tej poti je duša sicer vselej deležna vodstva in podpore svoje t. i. dušne družine, vendar pa ob spustu na nižje vibracijske ravni doživi neke vrste 'anamnezo' (o tem je govoril že Platon v svojem najpomembnejšem delu Država) in praviloma pozabi na vse svoje pretekle inkarnacije ter svoj resnični izvor.
Duša pred utelešenjem podpiše svoje dušne pogodbe, v katerih se strinja z vsemi lekcijami, ki jih bo v času svojega bivanja izkusila, ter se s tem zaveže, da bo tudi drugim pomagala na njihovi lastni poti učenja in spominjanja. V okviru svojega individualnega dogovora si tako zastavi svoje poslanstvo na osnovi višje zavesti o tem, da je oblika bivanja, ki si jo je izbrala, zgolj eden izmed mnogoterih in enakovrednih načinov obstoja.
V posameznih življenjih si duša na podlagi svojih mentalnih prepričanj, čustvovanja in posledično dejanj, ki so ali pa niso v skladu z njeno božansko naravo, ustvarja karmični dolg, ki v veliki meri diktira naravo njenih kasnejših inkarnacij.
Dlje ko je vezana na grobi materialni nivo in nizkovibracijska polja, bolj bledi njeno zavedanje o njenem resničnem Izvoru. Na poti spominjanja svoje izvorne esence, ki je čista Svetloba, mora spoznati največjo Temo in izkusiti najnižja stanja zavesti, ki jih na Zemlji doživlja kot sovraštvo, jezo, zavist, željo po nadvladi, strah, izkoriščanje in zaničevanje. Da bi bila njena izkušnja popolna in celovita, je namreč nujno, da izkusi polarnost v vsej njeni intenziteti ter da jo prek svojih učenj in lekcij naposled tudi preseže, da bi se lahko vrnila v izvorno stanje Enosti.
Kljub temu se pogosto zgodi, da se posamezen aspekt te duše dobesedno zatakne v konkretni realnosti, ki jo v določenem utelešenju izkuša, kar pomeni, da ostane del duše tako rekoč ujet v energijsko matrico te realnosti. Najpogosteje gre za težke in travmatične situacije, v katerih je duša podvržena zahtevnim preizkušnjam, ki jih zaradi pozabe svoje resnične biti ni zmožna ugledati s perspektive višjega zavedanja in jih zavoljo tega ne zmore sprejeti kot del svoje razvojne poti. Del nje ostaja tako ujet v grobih energijah, ki močno znižujejo njeno prvotno vibracijo in zavest, posledica tega pa je, da ob koncu določene inkarnacije tega izgubljenega dela ne zmore znova integrirati vase.
Pogosto tako na različnih nivojih in v različnih realnostih preigrava podobne scenarije z namenom, da bi se končno le osvobodila te ujetosti in si povrnila svojo celovitost. Glede na to, da sta čas in prostor zgolj projekciji uma, saj se vse dogaja tukaj in zdaj, se te različne dimenzije in realnosti medsebojno nenehno prepletajo in sovpadajo.
Starodavna ljudstva so se te strukture realnosti ter pomena 'celovite duše' nedvomno zavedala, saj so ta znanja s pridom uporabljala že v najstarejših šamanskih praksah, kjer so šamani potovali med svetovi z namenom, da bi poiskali izgubljene dele duše določene osebe (Soul Retrieval), jih uravnovesili in jih znova integrirali v eno samo celoto. Težje bolezni in nesreče so bile v njihovih očeh dejansko 'bolezni duha', ki naj bi osebo spodbudile k zdravljenju najglobljih nivojev Duha.
Ko je velik del človekove energije ujet v travmatičnih izkušnjah iz preteklosti (ali v prihodnosti!), oseba težko deluje tukaj in zdaj, ne more aktivno živeti vseh svojih potencialov in ima težave pri prepoznavanju svojih resničnih potreb ter svoje lastne življenjske poti. Nastopijo lahko tudi resne zdravstvene težave na fizični ravni, saj se manko z duhovnih nivojev prek mentalne in čustvene ravni sčasoma širi tudi na grobo fizično raven, kjer se kaže v obliki konkretnih bolezenskih stanj.
Številne psihosomatske bolezni sodobnega človeka imajo svoje korenine prav v fragmentiranem stanju duše, ki skuša na vsak način pridobiti našo pozornost in nam pomagati pri dvigu zavesti.
Ozaveščanje izkušenj, v katerih je obtičal določen aspekt naše duše, ter osvobajanje naše lastne energije iz matrice, ki določa to izkušnjo, je edini način, kako si lahko povrnemo izgubljene dele sebe in si zacelimo najgloblje rane na dušnem nivoju. Pogosto zadošča že, da se na energijski ravni preprosto povežemo s svojim ujetim aspektom, brezpogojno sprejmemo situacijo, v kateri smo se znašli, ter odpustimo vsem vpletenim in ne nazadnje tudi sebi.
V posameznih situacijah nas lahko držijo ujeta tudi negativna čustva (lahko tudi pozitivna, kadar se npr. od nečesa ne želimo ločiti!), ki jih je v tem primeru treba sprejeti in jih sprostiti, jim pustiti, da se poslovijo, sprejeti svoj delež odgovornosti za okoliščine, v katerih smo se znašli, in v končni fazi sprejeti svojo usodo. Del sprejemanja odgovornosti je nedvomno pripravljenost sprejeti vse lekcije, ki so nam bile s tovrstno izkušnjo dane, ter obenem osvobajanje od občutkov krivde.
Ko se tako spravimo s svojimi zemeljskimi deli, je treba dogodke uvideti v luči Višje Zavesti in neizmerne ljubezni stvarnika, s katerim smo neločljivo povezani skozi celotno potovanje duše, čeprav se te povezave v konkretnih inkarnacijah morda sploh ne zavedamo. Lahko, da smo tej povezavi v preteklosti celo zavestno obrnili hrbet, saj na tedanji razvojni stopnji zavesti nismo razumeli njegove vloge ali smo si svoje življenjske okoliščine napačno razlagali kot znamenje, da nas je 'zapustil', čeprav smo bili v resnici mi tisti, ki smo pozabili na svoj resnični božanski izvor in se odrekli lastni moči kreacije.
Proces osvobajanja in integracije izgubljenih delov sebe je tako v končni fazi proces dviganja zavesti, ki nam omogoča, da si povrnemo svojo od boga dano ustvarjalno moč, da s hvaležnostjo sprejmemo vse svoje dušne darove in potenciale ter znova stopimo na pot dostojanstva in celovitega sobivanja v sožitju s stvarstvom.
inspiracije