Pred časom, po nekaj letih življenja v Ljubljani in Portorožu, sem se vrnil domov živet k staršem. Nekaj časa sem živel pri njih, nekaj časa v njuni brunarici. Ravno tedaj sem začel preučevati filozofijo in modrost, ki pa sem ju sprva povsem napačno razumel. A vsaka velika sprememba je na začetku navadno precej fanatična. Še posebej, če nimaš ali ne najdeš optimalnega vodstva. Tako je bilo tudi pri meni.
Nisem hodil v službo, nisem imel rednih prihodkov, nisem imel skrbi. Vsaj mislil sem, da jih nimam. Menil pa sem, da sem zelo duhoven in nenavezan. Vse dni sem namreč poslušal predavanja in se hodil učit k starejšemu paru. Doma nisem želel nič več delati, ne v vinogradu ne v kleti, saj sem opravil s starimi navadami, še vedno pa sem želel uživati koristi od staršev – hrano, bivališče …
Neki dan na obisku pri kolegih slišim: »Andrej …, sem slišala, da tvoja mama vsak mesec zmeče 500 evrov za hrano zate …« Besede so najprej vznemirile moj ego. »Od kod zdaj to? Od kod narod v Sevnici ve, kaj in koliko pojem ter kdo me hrani? Kako je to prišlo do njih? Kaj je zdaj to?« Odpravil sem se v brunarico in iskreno razmislil.
Kmalu sem dojel, da resnično pojém vsaj za 500 evrov hrane mesečno, za kar pa doma, razen vznemirjanja brata in staršev, nisem prispeval skoraj nič. Kot parazit sem živel na njihov račun, obenem pa menil, da sem transcendentalen. Težka iluzija. Prav v tistem času sem hkrati bral o tem, da se moški ne more zares razviti, če živi na račun drugih – tako sem takoj začel iskati možnosti za odselitev; različne variante za najem ugodne brunarice, zidanice ali preproste prostore, kjer bi lahko šel na svoje in začel na novo. Staršem je bilo sicer precej nerodno, da ob vseh vikendih, hišah in posesti, ki jo imajo, živim drugje, toda dojel sem, da moram čim prej – še posebej zaradi zelo različnih sistemov vrednot, prepričanj in navad – iti na svoje.
Začetek je bil nekoliko težek in negotov, skoraj takoj pa je prišlo tudi veliko zadovoljstvo v obliki novih možnosti in še večje svobode, odgovornosti ter miru. Sočasno sem s tem, ko sem moral začeti skrbeti zase, začel razvijati tudi vse večjo hvaležnost do staršev, saj sem uvidel, koliko truda je bilo potrebnega za normalno življenje. Prej sem menil, da se marsikaj zgodi brez posebnega truda, samo od sebe. Večino opravkov zame so opravljali starši (položnice, nakupi, kuhanje idr.), po novem je bilo vse to na meni.
Zelo, zelo priporočam vsem moškim: nikdar, nikdar si ne privoščite živeti na račun drugih. Ženska mora biti vedno preskrbljena, zdrav moški pa ne sme nikoli živeti na račun drugih, saj v tem primeru ostane nerazvit.
Zelo pomembno pa je, da moškega vsaj eksterno podpirate na poti, po kateri se odloči iti, saj ima v nasprotnem primeru navadno dve možnosti: ali povsem stagnira ali pa poskuša riniti z glavo skozi zid.
inspiracije