Zadnje dni se je v meni nekaj prelomilo. Nekaj prvinskega. Do mene je prišlo toliko videov, člankov in informacij, v katerih sem gledala največjo sprevrženost globalne družbe, ki zdaj bruha na plano iz vseh por, da se je bruhalo tudi meni. Na trenutke skoraj dobesedno. Sprevrženost postaja čedalje bolj razgaljena, dobiva konkretna imena, konkretne obraze in se najbolj izdaja sama, saj njeno sprenevedanje in manipulacija postajata čedalje bolj prozorna. In to na vseh področjih.
Danes, ko imamo na voljo toliko različnih medijev in kanalov, je - kakšna ironija! - skoraj nemogoče ugotoviti, kaj je res. Ker se za toliko resnic izkaže, da so čisti nateg. Ker je toliko nategov, ki se predstavljajo kot edina (uradna) resnica. In ker je toliko vsega prepleteno nekje vmes. Zato resnice ne skušam več »razumeti«, ker je enostavno ne morem. In ko me kdo prepričuje, da so za resnico važni predvsem argumenti in mnenja strokovnjakov, vprašam, katerih strokovnjakov in čigavih argumentov? Kajti strokovnjake ter argumente imajo vsi in ti so si nemalokrat diametralno nasprotni. Zato samo še opazujem in svojo resnico določam po tem, kaj rezonira v mojem srcu in kako na videno ali slišano odreagira moje telo. To je edini vir, ki mu zaupam. Ker telo ne laže in ker moje srce z mano nima nobene skrite agende, razen te, da mi želi, da sem srečna, izpolnjena in da svobodno živim, kar sem.
Svoboda … Čeprav sem že pred leti vzela rdečo tabletko (saj veste, Matrica in Keanu Reeves), očitno ta pri meni še ni do konca prijela. Pred kratkim sem namreč uvidela, zelo jasno, da sem v nekaterih programih kolektivne matrice ujeta v večji meri, kot sem se tega zavedala. V nekaj konkretnih situacijah sem celo ugotovila, da imam v sebi globok strah pred določenimi institucijami. In da je to moja lastna kletka male, pokorne in ubogljive mene. Tudi ob tem se mi je skoraj obrnil želodec. Ker nočem živeti v nobeni kletki, tudi v navidezno varni ne! In nočem se pokoriti nečemu, kar je skregano z zdravo pametjo, samo zato, ker tako pač je.
Dovolj dolgo je bilo, kot je pač bilo. Zdaj pa je tega dovolj! Ker je lahko tudi drugače.
Dovolj dolgo smo se pretvarjali, da smo nemočni mali mucki, ki ne moremo spremeniti nič. Da ne moremo, ker smo premajhni … ker ne znamo … ker je nevarno … ker nimamo partnerja … ker imamo majhne otroke… ker imamo kredit … ker kredita ne moremo dobiti … ker … karkoli že. Čas je, da v polnosti zbudimo tistega notranjega tigra, ki dobro ve, kdo je. Tistega, ki ima visoko stopnjo integritete in zaupa, da bo vedno našel (drugo) pot do tja, kamor je namenjen. Tistega, ki ima dovolj moči in dovolj odprto srce, da mirno, a odločno opravlja svojo »dušno nalogo«. Naši tigri so različni, naloge tudi, a važno je, da s(m)o budni, zavestni in aktivni, ko je treba.
Moj tiger se je zbudil. In ker na drugi strani vse te sprevrženosti vidi tudi izjemno človeško srčnost, ostaja v ljubezni in bo svojo nalogo še naprej opravljal v tej vibraciji. Do konca. Ker ve, zakaj.
Pa vaš?
inspiracije