Po diplomi me je čakalo neprijetno presenečenje, saj se podjetja niso ravno tepla zame. Ne le, da se niso stepla zame, več mesecev so me ignorirali praktično kamorkoli sem poslal prošnjo za delo. Spoznal sem, da bo treba marsikaj posodobiti, sicer me čaka dolgo in mučno življenje. Začel sem intenzivno pridobivati znanje o življenju ter se učiti od modrih ljudi. Prijatelji so mi radi rekli, da me vidijo kot nekoga, ki karkoli, česar se loti, izpili do popolnosti, tako sem vesel, da sem se končno lotil reči, ki imajo trajno vrednost, od katere nimam koristi le bolj kot ne jaz sam.
Več kot dve leti sem se kot nekakšni vajenec učil pri starejšem paru iz Posavja. Pomagal sem jima na pri delu na zemlji, učil sem se psihologijo, kot prostovoljec pa sem organiziral predavanja raznih strokovnjakov s področij osebnostne rasti, samopomoči, duhovnosti in odnosov, onadva pa sta mi pomagala pri tem, da me civilizirata.
Finančno sem bil preskrbljen s strani sredstev, ki sem jih prihranil še z igranjem pokra, prav dosti pa niti nisem trošil, saj sem se tedaj po 6,7 letih ponovno vrnil živet domov, k staršem. Nekaj časa je bilo prijetno, vse bolj pa so do izraza prihajali naši zelo različni pogledi na svet, jasno pa mi je postajalo tudi, da se nikdar ne bom zares razvil, dokler bom v veliki meri živel na mamini kikli, na račun mojih staršev.
Ena od razlik optimalnega priporočenega pristopa k vzgoji fantov in deklet, o katerem bom pisal v zadnjem delu knjige je, da gre fant čim prej na svoje, dekle pa praviloma lahko najbolje funkcionira, če je vedno preskrbljena bodisi s strani nekoga.
Intenzivno sem začel za najem iskati preproste hišice, brunarice, zidanice, koče, kjer bi lahko začasno živel … Staršem je bilo malo nerodno, saj imamo kar precej posesti, tudi hiš(ic), no na vsak način sem želel zaživeti po svoje, saj sem vedel, zakaj to delam, kar se je pokazalo za zadetek v polno. Že po nekaj dneh za moje plane izve sorodnica in mi velikodušno odstopi njeno veliko hišo, ki je tedaj samevala. Plačevati nisem rabil niti stroškov, lepo pa me je prosila, naj lepo skrbim za hišo.
Dan selitve. Nisem se še niti dokončno vselil v hišo. Spomnim se, da sem bil ravno med vrati s torbami v roki in zazvoni mi telefon. Po več mesecih me pokliče svetovalka iz zavoda za zaposlovanje, na katero sem skoraj že pozabil, in mi navdušeno veli: »Andrej, hitro pokličite ravnatelja sevniške šole, na voljo je delovno mesto, ki vam utegne biti pisano na kožo.«
Doživel sem že nekaj skoraj mističnih doživetij, tako sem niti ne tako presenečen, a nasmejan zavrtel telefon in se že naslednji dan oglasil na šoli. Ravnatelja sem poznal že od prej, saj je bil priča v prometni nesreči, v katero sem bil udeležen. Med več prijavljenimi se je navkljub temu, da nisem imel, niti še danes nimam pedagoške izobrazbe, odločil zame.
Ko sem pred meseci pošiljal prošnje na preko 400 šol je nenavadno tudi to, da prošnje nisem poslal le na peščico slovenskih šol, med drugim tudi na to, kjer sem dobil delo, saj se na njej izvaja šolanje po posebnem programu. Teh šol pa ni bilo na seznamu iz katerega sem ročno beležil elektronske naslove ravnateljev, učiteljev in šol.
V šoli sem se imel krasno. Doživel sem toliko novega. Videl sem tudi, da so v teoriji snovi jasne, teren pa je teren, zgodba zase. Dobro pa je vsaj v teoriji znati za pet, da nato znaš na terenu vsaj za dve. Zgodba pa se tu ne konča.
Ko sem na tej šoli končal delo za določen čas, se vrnem na zavod, da me ponovno vpišejo v evidenco iskalcev zaposlitve. Svetovalka Karmen (ki se je nekajkrat udeležila tudi predavanj, ki sem jih še vedno organiziral, in že tudi izvajal, v prostem času) je jezno bentila: »Joj, o joj … Ta naš sistem … To delovno mesto ti je bilo pisano na kožo … Ti si za med otroke … Kaj boš pa sedaj … Je treba tega. Nobenih javnih del ni razpisanih. Nimam te kam poslati …«. Že malo (raz)vajen čudežnih aranžmajev sem ji nasmejan odvrnil: »Dosti vsega imam za delat, Karmen, znašel se bom, brez skrbi. Saj veste, kar in če mi je namenjeno bo že prišlo, kot nedavno, tako ali drugače …«.
Z zavoda se odpeljem naravnost na velik vrt, za katerega sem skrbel, zalit zelenjavo. Po stezi nosim polni vedri vode, ko zazvoni telefon. Kliče Karmen. »Prosim«, se oglasim. »Andrej! Hitro pokličite v Mladinski center Sevnica. Odprlo se je javno delo. Mladinskega delavca iščejo. Naravnost zate.« Z nasmehom sem se zazrl v nebo, se iz srca zahvalil in zapel ter poklical v MC. Niti nisem dvomil, da me ne čaka naslednja epizoda pri njih, in tako je tudi bilo. Sočasno z delom v MC sem že predaval po raznih krajih. Ker sem imel redni prihodek nisem bil vezan na rezultate svojih seminarjev, tako sem bil na njih lahko bolj sproščen in tako bolj učinkovit. Skratka … Resnično nimamo kaj skrbeti.
Ne boj se. Zaupaj, deluj, pomagaj in se inteligentno predaj. Ko mi opravimo vse, kar je v naših močeh … Ko si hkrati pomagamo s kvalitetnim, preverjenim znanjem in priporočili modrosti … Obenem pa zaupamo v božji timing … Smo na poti popolnosti. Vse ostalo je samo vprašanje čas …
inspiracije