Skozi razvoj v otroštvu prihaja tudi do sprememb v intenzivnosti, številu ter vsebini strahov, ti namreč skozi razvoj lahko postanejo številčnejši in pa tudi bolj intenzivni. S starostjo se namreč otrokovo okolje razširja, otrok posledično prihaja v stik z vedno več dražljaji, ki lahko v njem sprožijo strah. Ta je lahko povezan tudi z resničnimi izkušnjami, dražljaji ali neprijetnimi dogodki ali pa so lahko strahovi posledica posnemanja vedenja oseb v otrokovi bližini, risank, zgodb. Nekateri strahovi pa lahko skozi razvoj tudi izginejo ali se s pozitivnimi izkušnjami izbrišejo, saj otrok spozna pravi pomen predmetov ali pojavov, ki se jih boji. Strah se lahko pojavi tudi, kadar ima otrok bujno domišljijo in še ne zna ločiti realnosti od domišljije, saj še imajo otroci omejene izkušnje in razumevanje dogajanja okoli sebe. Obdobje najbolj intenzivnega strahu je obdobje srednjega otroštva, ki traja približno od šestega do enajstega leta. Zaskrbljenost se nanaša na možne negativne ali ogrožajoče posledice. Pomaga lahko pri učinkoviti pripravi na soočanje s problemi. Vendar pa je lahko tudi nerealna in vsebujoč nerazumne grožnje, ki jih otrok ne more uspešno razrešiti. Otroci so najpogosteje zaskrbljeni zaradi svoje družine, kadar gre za zdravje družinskih članov ali kadar jim zaskrbljenost povzročajo opozorila staršev in zaradi vrstniških odnosov, kadar recimo iz pogovorov z vrstniki izvedo za kakšne realne ali nerealne stvari.
V vsakem primeru, pa naj gre za realen ali »domišljijski« strah je zelo pomembna rahločutnost. Pomembno je, da starši sprejmemo obe možnosti; lahko, da gre res samo za obdobje, lahko pa da gre za resnične skrbi in strahove, ki otroka spremljajo dlje časa.
Dojemanje smrti pri otrocih
Otroci glede na različno starost različno dojemajo pojem smrti
- otroci do 5ih let smrt dojemajo kot potovanje ali spanje (posledično pričakujejo vrnitev umrlega); smrti sicer še ne razumejo, vendar pa nanjo kljub temu reagirajo
- pri otroci starih med 6-9let se v zvezi smrtjo pojavijo strahovi in tudi krivda (nekdo je umrl, ker nisem bil priden...)
- otroci med 9-13let se že zavedajo svojih strahov povezanih s smrtjo
- pri mladostnikih pa se lahko pojavi zanikanje čustev, povezanih s smrtjo in odklonilno vedenje
Kadar otrok izraža skrb ali strah povezan s smrtjo ali nezgodo, ki se mu lahko pripeti, je pomembno, da starš ne zanika otrokovega strahu (v smislu nima te kaj biti strah, nič se ne bo zgodilo ali kot velikokrat slišimo: »strah je od zunaj votel, od znotraj pa ga ni«), ampak naj potrdi otrokova čustva (vidim, da te skrbi, da te je strah, se želiš pogovoriti?). Otroku na ta način damo vedeti, da ga razumemo, hkrati mu lahko razložimo tudi, da včasih tudi nas skrbi ampak, da je to (žal) del procesa življenja. Otroku to seveda razložimo na njemu primeren način. V kolikor je tudi nam ob tej temi težko, ne prikrivajmo svojih čustev in informacij, bodimo iskreni, saj bo otrok to začutil.
Kadar se z otrokom pogovarjamo o smrti ni priporočeno, da rečemo, da je nekdo »zaspal«, saj lahko to pri otrocih še poveča stisko, pojavi pa se lahko tudi dodaten strah pred spanjem. Prav tako, pojasnimo, da je lahko za smrt več različnih razlogov in ne samo bolezen, saj lahko tudi v tem primeru otrok doživi stisko in ob vsaki bolezni pomisli na smrt. Otroku lahko pomagamo tudi na ta način, da mu razložimo, na kak način se mi soočamo in spoprijemamo z občutki, ki se pojavljajo ob nezgodah, boleznih in ob smrti bližnjega ali razmišljanju o teh temah.
Tehnike reguliranja strahu in zaskrbljenosti pri otroku
Ker so si otroci različni, je potrebno za vsakega posameznega otroka najti tehniko, ki mu ustreza ali pa jo malenkost prilagoditi.
1.) Že sam pogovor z otrokom o njegovih strahovih/skrbeh (ali boleznih in smrti) je lahko zanj razbremenilen.
2.) Branje knjig na tematiko strahu (ali čustev nasploh) ali bolezni/smrti lahko pripomore k razumevanju čustev ali procesa smrti in s tem k regulaciji čutenj.
3.) Izražanje in reguliranje strahu skozi igro, npr. z lutkami, saj bo otrok preko igrače/lutke morebiti lažje izrazil in posledično zreguliral strah.
4.) Vizualizacijske tehnike; npr. otrok si predstavlja, da ima pri sebi čaroben predmet, ki »odganja« strah, njemu pa vliva pogum ali ga ščiti pred strahom.
5.) Sprostitvene tehnike, kot so dihalne vaje ali vaje za povečanje čuječnosti.
inspiracije