Pogosto se sprašujem, zakaj je tako težko prevzeti odgovornost za svoje počutje. Kako to, da za svojo slabo voljo in nezadovoljstvo še vedno krivimo starše, partnerje, morda celo stare starše, včasih otroke, pogosto nadrejene, včasih sodelavce, včasih tudi prijatelje in celo neznance.
Priznam, vedno znova se malce namuznem, ko kliente potem, ko mi naštejejo vse svoje razloge za slabo počutje, vprašam, kako to, da moč nad svojim počutjem prepuščajo drugim. Izkušnje namreč kažejo, da so vedno znova prepričani, da tega ne delajo, še več, tega niti ne želijo početi. In to mi tudi vedno znova zatrjujejo, a s svojim vedenjem kljub vsemu kažejo drugačno zgodbo. »Ampak pravkar ste mi rekli, da ste jezni zato, ker se vaša mama vtika v vaše življenje,« rečem eni od klientk. »Jaz to razumem, kot da za svojo jezo krivite mamo, da verjamete, da je torej ona tista, ki lahko naredi nekaj, zaradi česar se boste vi razjezili. Torej je ona tista, ki določa, kdaj boste jezni in kdaj ne, in je v tem pogledu tudi ona tista, ki ima moč nad vašim počutjem,« še nadaljujem.
Čeprav razumsko tega ne bi nikoli naredili, kontrolo nad svojim počutjem še vedno pogosto prelagamo v roke drugega, se nato nanj jezimo, a se ob tem ne zavedamo, da je prelaganje odgovornosti pravzaprav popolnoma namensko vedenje. Torej, v tem, da kontrolo nad svojim počutjem predam v roke drugega, se skriva korist tudi zame, v nasprotnem primeru tega ne bi počel/-a. Čeprav so te koristi pogosto precej skrite, pa prav gotovo obstajajo.
Če so za moje nezadovoljstvo krivi drugi, potem so oni tisti, ki se morajo spremeniti, da se bom jaz počutila bolje. To torej pomeni, da pravzaprav sama tu ne morem narediti nič. Lahko samo čakam in upam, da se bodo spremenili. Seveda, lahko iščem načine (med katere spada tudi jezljivost) in verjamem, da bom tako druge uspela pripraviti do tega, da bodo vendarle spregledali, da povzročajo moje slabo počutje, in se spremenili. Pri vsem tem obstaja le ena težava. In ta je, da se drugim ne da »nič dopovedati«, kot bi rekla omenjena klientka.
Popolnoma se strinjam z njo. Drugim se res ne da nič dopovedati.
Predvsem zato, ker drugi ravno tako kot mi verjamejo, da lahko nekaj dopovedo nam. In tako se oni ukvarjajo z nami, mi pa z njimi. Poleg tega, da se nam ni treba ukvarjati s seboj, imamo torej oboji še dober izgovor za svojo slabo voljo. Čeprav je na prvi pogled videti, da nam prelaganje odgovornosti za svoje slabo počutje na druge ne prinaša nič dobrega, je jasno, da ni tako.
Ljudje vedno delujemo v skladu s tistim, kar v danem trenutku prepoznamo kot najboljše zase.
Res je, da so v tem pogledu naša vedenja že zelo avtomatizirana, a kljub vsemu gre za vedenja, ki smo se jih nekoč naučili. Naučili smo se, da je lažje za svoje nezadovoljstvo kriviti druge, ker nam tako ni treba narediti spremembe pri sebi. Verjamemo, da je lažje spremeniti druge, in vso svojo energijo vlagamo v to. Naučili smo se tudi, da je lažje, če odgovornost za svoje odločitve preložimo na druge, ker nam tako ni treba sprejeti posledic, ki so jih te odločitve prinesle s seboj. Za vse slabe posledice lahko preprosto krivimo druge. In svojo energijo vlagamo v to, da sebe in druge prepričujemo, kako krivično je življenje do nas in kako smo pravzaprav le nemočna žrtev, nemi opazovalec, ki se mu življenje dogaja. Naučili smo se, da se je lažje vesti, kot da so se odločitve, ki smo jih sprejeli, sprejele same od sebe ali da so jih sprejeli drugi namesto nas. In pri tem pozabljamo, da je tudi odločitev prepustiti moč odločanja drugemu, pravzaprav naša odločitev.
Kdo ve, kaj bi se zgodilo, če bi vso to energijo, ki jo usmerjamo v spreminjanje drugih in iskanje izgovorov za svoje počutje, preusmerili kam drugam. Na primer v spreminjanje sebe in sprejemanje odgovornosti za svoje življenje. Kdo ve.
inspiracije