Vsak občutek v naše telo sprosti določene hormone in snovi, ki tako ali drugače vplivajo na naše delovanje in zdravje. Različni organi v našem telesu so neposredno povezani z našimi občutki, zato lahko preprosto na podlagi našega zdravstvenega stanja in bolezni precej jasno razberemo, katere značajske lastnosti in miselne vzorce je treba spremeniti. Jeza je tako neposredno povezana z jetri, strah z ledvicami in pljuči, zamere pa s srcem.
Naša učiteljica Meta iz osnovne šole je po nekajletnem zdravljenju raka izjavila naslednje: »Razumem, da sem zbolela za rakom predvsem zato, ker nikakor ne morem odpustiti svoji mami.« Ta isti rak je bil nekaj mesecev zatem žal močnejši od nje, saj ji kljub zavedanju, kje je eden od vzrokov za njeno bolezen, ni uspelo premagati misli in občutkov, vezanih na njeno mamo.
Vsi delamo napake. Če želimo, da bodo drugi odpuščali nam, moramo tudi sami odpuščati drugim, vsaka zamera do drugih pa je kot žareč kamen, ki ga nosimo v svoji dlani; četudi je namenjena drugim, opeče in rani nas.
Sami radi iščemo opravičila za lastno neprimerno ravnanje, zelo zahtevni in brezkompromisni pa smo do ravnanja drugih, kar seveda ni pošteno. To so dvojna merila. Odkar sem postal malo bolj pozoren in zavesten, mi je v ogromno pomoč pri reševanju konfliktov z drugimi to, da dejanja drugih poskušam vrednotiti glede na njihov namen, svoje ravnanje pa glede na izvedbo. Tako do sebe postanem bolj discipliniran, do drugi pa bolj razumevajoč, hkrati pa uvidim, da je večina akcij drugih dobronamernih, a izpeljanih neposrečeno. Posebej starši svojim otrokom praviloma dajejo vse, kar znajo, saj tudi sami niso bili naučeni bolje.
Nelson Mandela je po prihodu iz ječe izjavil: »Ko sem (po 27 letih) skozi vrata (zapora) stopil proti svobodi, sem vedel, da bom, če za seboj ne pustim jeze, sovraštva in grenkobe, še vedno v zaporu.«
Tim Robbins je zapisal: »Če nameravaš kriviti druge za vse slabo, kar se ti je zgodilo, jih okrivi tudi za vse dobro, kar si doživel.« Ob tem, ko govorimo o odpuščanju, pa je treba razumeti, da odpustiti ne pomeni pozabiti.
»Prevaraj me enkrat – sram naj te bo; prevaraj me dvakrat – sram naj me bo.«
Odpustiti preprosto pomeni ne dovoliti, da preteklost negativno vpliva na naš danes in naš jutri.
V veliko pomoč pri premagovanju zamer nam je lahko razumevanje, ki ga učijo vse največje stare kulture, povzamemo pa ga lahko takole: vsak sam kroji svoje življenje, drugi pa so le orodja v rokah višje sile in usode, ki nam prinese vse, kar nam bo pomagalo bolje razumeti sebe, druge in življenje. Zakaj je bilo nekaj dobro, pokaže šele čas, vse pa nas vodi k boljšemu zavedanju in k razvijanju božanskih lastnosti.
Če bi si radi omehčali srce v odnosu do nekoga, zavestno opazujte in iščite vse njegove dobre kvalitete, saj šele ko v drugih iščeš le najboljše, uvidiš, kdo zares so. Spomnim se, kako sem se pogosto omehčal, ko sem opazoval očeta ali mamo, kako mirno spita. Ko si predstavljamo ali opazujemo, kako nekdo, komur smo nekaj zamerili, mirno spi, pozabimo na njegov ego, zaznamo pa dušo.
Vsak dan znova je dobro pozabiti dvoje: vse dobro, ki smo ga storili za druge, in vse slabo, ki so ga drugi storili nam.
Svetu nič ne primanjkuje bolj kot dober zgled. Če pa bi radi odpustili drugim, moramo v prvi vrsti odpustiti samemu sebi. Odpustiti kaj? Tako imenovane napake, posebej všeč pa mi je misel Jennifer Aniston, ki pravi: »Naša edina napaka je tista, iz katere se nič ne naučimo.«
Ali v imate v domačem kraju kakšen avtomat, kjer lahko kupite izkušnje? Seveda ne. Zakaj bi potem obžalovali, karkoli smo doživeli? Odpuščanje je eno najlepših daril samemu sebi, podarimo pa si ga lahko le sami. Za konec še misel V. O. Ruzova:
»Vsakdo je lahko sočuten do trpečega, nesrečnega in ubogega reveža, samo modri ljudje pa so sposobni čutiti ljubezen in sočutje tudi do lumpov.«
inspiracije