Zakon privlačnosti in gaslighting

Meja je zelo tanka. Tudi starši privlačijo lastnosti otroka, kot si jih zanj želijo.

Vsak, ki privlači lastnosti nekoga, ga stimulira. Stimulacija v tem primeru je zelo subtilna, saj prvič nočemo biti vsiljivi in drugič nočemo nekoga poškodovati zaradi svojih hrepenej.

A to je zelo podobno starševkim izobraževanjem, izobraževanje v šoli ipd. Razlike je le v tem, koliko se kdo da.

Nekateri izvajajo potrebe treninga na zelo subtilen, a jasen način.

“Prosim pojdi mi kupi to in to.” ali pa “Prosim naredi za mene to in to.”

V prošnjah so večkrat skrite naše želje, ki pa niso nesebične. Ne omogočajo pretoka, ki bi drugim pomagal, da so tudi oni v pretoku, še manj pa nam samim, saj si pomagamo z orodjem zunanjega sveta, da se nam nekaj zgodi.

Trening zakona privlačnosti ne bi smel temeljiti na tem, da stimuliramo druge.

Če nekaj pritegnemo, to pritegnemo brez napora. Pri vključevanju drugih na ta način, naš um že soustvarja miselni, čustveni, umski napor.

Vedno, ko se v umu, mislih, čustvih ipd. pojavi neka potreba, je za to, da se ta potreba izpolni, potrebno vložiti napor. Če drugo ne, vsaj misel popeljati do telesnega izraza, ki se izraža v čustvih, mislih, besedah, dejanjih.

To pa več ni breznaporno “privlačenje”!

Vsekakor živimo v svetu dvojnosti. A to, da živimo v njem, nam ne daje orodij za treniranje zakona privlačnosti le na način, da v njih vključimo druge tako, da jih prisilimo, pritegnemo, ker si to želimo ipd.

Oni morajo priti prostovoljno. Morajo biti pritegnjeni prostovoljno, kar pa ravno izraz naše potrebe, po tem, da so pritegnjeni, ni.

Biti pritegnjen prostovoljno pomeni, da te življenje tja zanese, ne, da si pritegnjen, kot kupec v trgovini zaradi reklam. V nasprotnem je zakon privlačnosti, ki se ga mnogi gredo, le subtilno reklamiranje tega, kar imamo.

Razlike med odkritim in prikritim reklamiranjem pa je v tem,  da se na odkrito lahko kolikor toliko odzovemo zavestno. Vsaj vemo, da prihaja potreba, da nas pritegnejo od nekoga, ki je to reklamno kampanjo sprožil. Medtem, ko pri prikritem posamezniki dostikrat tega niti ne vedo.

Eden dobrih primerov je, ko je v 70 in 80 letih Coca Cola uporabljala subtilna sporočila v reklamah na televiziji. In to ne kakorkoli, temveč je zamenjala eno 1/24 sekunde v reklami s sporočilom, ki se je dosto bolj zažrlo v zavest uporabnikov.

Ena sekunda filma je sestavljena iz 24 sličic, kot risanka oz. fotografski film. In če eno sličico zamenjamo z drugo vsebino, se tista sekunda še vedno zdi tekoča, brez prekinitev, vendar pa skrito sporočilo dosti globlje prodre v našo podzavest.

Gre se torej za to, da je pri odkritem reklamiranju možnost, da opazimo zavajanje dosti večja, ker sporočilo ne gre neposredno v podzavest iz katere bi opravili brez premišljevanja nakup. Pri prikritem pa se nekatere stvari dosti bolj shranijo tja in vplivajo na odločitve kupcev.

Težava pa nastane, je ona stran, ki ji je reklama vsilila delovanje, ki ni koristno zanjo oz. je v svojem načinu obnašanja sploh nima.

Vsako obnašanje temelji na svojem lastnem pogledu na resničnost. To je naša resničnost in temelji na našem občutku za nas.

To, kako se izražamo, smo vedno mi, pa četudi na nas vplivajo. Razlika med vsiljenim in nevsiljenim pa je, da si pri prvem nekdo vsili tvoj način delovanja, pri drugem pa ne.

In to se lahko v primeru, da nimaš potrebe piti alkohola, zelo pokaže kot potreba po pitju alkohola. 

Težava pa je lahko še globlja, če posamezniki, ki so jim predstavljene take subtilne reklame, delajo na tem, da bi se takšnega načina na njih odrešili. Takrat jih ta način postavlja v skušnjavo.

Je že res, da znotraj njih krepi mišico, ki jih vleče k sebi, ne k drugim. A težava zna biti dosti globlja.

Mnogi si želijo priti k sebi oz. prepoznati svojo naravo, v to vlagajo dosti napora in že uspešno potujejo k sebi, se kopajo v svoji energiji, v svojem bitju, okušajo svojo radost ipd.

In če ti, s katerimi se družite, na vas preizkušajo svoje veščine zakona privlačnosti kljub temu, da vedo, da se trudite iti po svoji poti, a ker je njihova potreba po tem, da tudi oni gredo po svoji večja, kot vaša lastna, jim je vseeno za vas.

Pri zakonu privlačnosti se gre za to, da se greste “privlačenja” na način, da vam je mar, ne vseeno za druge.

Če to počnemo pri otroku, za katerega želimo, da je bolj ustrežljiv, prijazen, medtem, ko je otrok samo to, kar je, tak način prestopi mejo, kjer vplivamo iz svoje sebične želje, in mu želimo spremeniti njegov način doživljanja njega samega.

Na tem svetu, je vsak svoj mojster, tudi otrok. Vsak od nas ima svoj lasten občutek za sebe, tudi otrok. In če mu kršimo ali vsiljujemo način ali postopek, kako bi naj izražal svoje bitje, lahko v njem pokvarimo ali poškodujemo delovanje njegovega uma, pretoka energije, veselosti ipd.

Kaj takega opazimo, ko so otroci po tem, ko se jim nekaj zgodi ali dogaja, zelo travmatizirani.

Pa ne samo takrat, tudi, ko opazujejo ali so prisotni pri nekem dogodku kot zunanji opazovalec. Tudi takrat se v njihovem odnosu do njih nekaj spremeni.

In z nami, odraslimi, ni nič kaj drugače. V sebi imamo še vedno stik s sabo, s tem, kar smo.

In če nam nekdo povzroča konsistenten napada na našo avtentičnost, nas kaj hitro lahko preplavi s svojo vsebino. Bolj je ta preplavitev subtilna, bolj se zažre v posamezinka, več težav mu povzroča, da bi doživljal sebe brenaporno.

In ko se njegov napor, kako gledati na svet prelevi v nekaj breznapornega, je glaslighting zaključen.