Anja je prvič prišla k meni lansko leto, čutila je, da ji lahko pomagam. Iskala je odgovor na vprašanje s katerim živi že praktično 15 let. Zakaj ne more imeti otrok? Anja že od nekdaj veliko meditira in zaradi narave svojega problema se je popolnoma vrgla v duhovno raziskovanje sebe, svojega življenja in karme. Že leta dela na sebi, se razvija, meditira redno zjutraj in zvečer. Njeno življenje se vrti praktično okoli njenega glavnega problema in za rešitev le tega je pripravljena storiti marsikaj. Ima prijetnega partnerja, lepo se razumeta, on je lep in uspešen, rad jo ima, zato si tudi on želi otrok in družine. A vendar, Anja nikakor ne zanosi. Že več kot deset leta delata na tem, opravila sta že šest umetnih oploditev in obiskala ne vem koliko specialistov. Obupana nad vsem, iščeta rešitev prav povsod.
Anja je najstarejša v družini, ima še brata in sestro in pri osmih letih, ko jih je zapustila mama, je nanjo padla vsa odgovornost in skrb za svojega mlajšega brata in takrat še dojenčico, malo sestrico. Ostali so sami z očetom in kot prva ženska v družini je postala nova mama, kar je zanjo pomenilo konec otroštva in brezskrbnosti, stopila je v svet odraslih in čutila to veliko izgubo. Tudi kot odrasla, skoraj 40 let stara ženska, ima še vedno to skrb, ostala je mama v svoji primarni družini in sedaj si želi zares postati mama tudi sama. Anja ima zelo razvito intuicijo, je izredno občutljiva in zato se je začela spraševati kaj je naredila narobe v prejšnem življenju, da sedaj ne more imeti otrok? Njeno prašanje je seveda na mestu, kar sem hitro začutila tudi sama. Lansko leto sem na njeno vprašanje dobila odgovor, da otrok ne bo imela, ker je storila nekaj zelo slabega. Ko pa je prišla k meni pred časom se mi je ob njenem zdravljenju prikazalo njeno zadnje življenje. K meni je priteklo kopico otrok, obesli so se na moje noge, klicajoč svojo mamo. V njihovem iskanju je bil prisoten strah in velika žalost. V naslednjem prizoru zagledam obraz zelo utrujene ženske, kot da bi bila bleda sence nje same, izdana, prevarana, potolčena, žalostna in popolnoma obupana. Sedla je na tla, si položila roki na obraz in zajokala kot otrok. Kako naj preživim moje otroke? Kdo jim bo dal kruha in vode? Zakaj so me vsi zapustili. Utrujena sem od tega življenja in sita vsega. Vstala je in se odpravila v gore. Dolgo je hodila in v njenih korakih je bilo čutiti odločnosti in željo po svobodi. Obraz je postajal lepši in mladostnejši in še naprej je hodila proti svojemu cilju, visoko v gore, na pečino. Ko je prispela na pečino se ji je na obrazu narisal širok nasmeh. Postavila se je na sam rob pečine, razširila roke in se pretvarjala, da leti. Njene naslednje kretnje nisem pričakovala, kajti čutila sem njeno zadovoljstvo in občutek svobode. Z naslednjim vdihom se je nagnila nazaj in nato s sunkom naprej v pečino. S pečine sem takrat samo še videla njeno telo na skalah, nepremično, bila je mrtva. Njeni otroci so imeli samo njo in je ker je doma niso našli so jo iskali povsod. Klicali so jo, v solzah, jo rotili naj se javi, naj pove kje je in kaj dela. Naslednji dan ob jutranji zori so jo našli na skalah. Vsa ta kopica otrok okoli nje, vsa ta žalost, jeza in strah. Kaj bo z nami sedaj? Ne vem kaj je bilo z njimi, zadnji prizor je bil njen pogreb in v tem prizoru sem poleg njenih malih otrok videla tudi njene člane zdajšne družine. Nekatere duše so jo ponovno našle, nekatere jo še vedno iščejo, svojo ljubljeno mamo, tisto, ki ni pomislila na njih, ko si je vzela življenje, ampak egoistično skočila iz pečine, misloč, da ji bo tako bolje in lažje.
Po tej viziji sem ji še preverila čakre, v njeni drugi čakri je bil velik napis, sramujem se dejstva, da sem ženska, sramujem se tega, kar sem storila, v njeni tretji čakri pa je bilo ogromno blata in umazanije. Z druge čakre sem ji napis z lahkoto ostranila in vanjo vnesla novo energijo ljubezni in svetlobe, s tretje čakre pa nisem uspela odstraniti vsega. Končam, jo še dodatno očistim, ona se dvigne iz masažne mize, me pogleda, se mi zasmeje in me objame. Nekaj velikega si storila sedaj zame, mi reče. Sem, rečem sama. Hočeš res vedeti kaj sem storila? Vedno vprašam, niso vsi pripravljeni na resnico, nekaterim je zelo težko. Povem ji zgodbo, mojo vizijo in potem mi pojasni, da je tudi v tem življenju hotela umreti in poskušala storiti samomor. Dogodek se je torej ponovil, kar je meni vizijo samo potrdil. Vedno se namreč zgodbe v prvi polovici življenja nekako ponovijo. S tem ozavestimo tisto, kar smo storili prej. Vse ostalo je sprejela brez problemov, kot da je čutila, da je v ozadju njenega problema neka globja resnica. Med samim zdravljenjem je sanjala dečka modrih oči in belih las, kdo ve kaj to pomeni. Tako resnično se ji je zdelo, tako njeno. Kljub vsemu bo morala delati na odpuščanju, odpustiti si bo morala za tisto, kar je storila. Odpustiti za to, da si je vzela življenje. Samomor je, poleg dejanja, kjer nekomu vzameš življenje, najhujše dejanje in strogo kaznovano. Zakon vesolja ne odpušča, vse pride povrnjeno.
inspiracije