Kako to? Čudno. Eni rečejo, da zato, ker smo preveč časa skupaj. Kako smo tedaj izbrali ekipo (družino), če ne znamo preživljati časa skupaj?
Res je, da moramo tudi pri druženju poskrbeti, da ga ni ne preveč ne premalo, a pravi vzrok težav se skriva v tem, da gremo na dopust vsi uživat. V hotelih se še nekako izide, kjer nam hotelski oprode z ameriškim nasmehom služijo z vseh strani: zalomi se v kakšnih kampih, kjer je treba postaviti šotor, počistiti prostor, nabaviti hrano, pomiti posodo …
Obratno se nenavadno najbolje razumemo v mrliških vežicah in na sedminah, kjer smo v povsem drugi zavesti, pripravljeni prisluhniti drugim in se (vsaj kratkočasno) žrtvovati za njihovo dobro: vsaj dokler se ne začne deliti zapuščina ...
Chanakya Pandit piše, da so naši največji sovražniki – sorodniki, kar je potrjeno v statistikah, ki učijo, da se največ nasilja in umorov v svetu zgodi – v družinah. Še posebej med partnerjema. Neverjetno, a resnično. Kar težko verjeti, a ne?
Povsod seveda ni tako, a marsikje žal je ... Kako to? Ker je z njimi povezanega največ našega vzajemnega uživanja in pričakovanj, ki – ko so neuresničeni, povzročijo »frustracijo, jezo, bes, zmedo v spominu in norost[1]«.
Včasih so skupaj živele in sodelovale cele dinastije, tudi po tri, štiri generacije, danes pa imamo najslabše odnose pogosto ravno z domačimi, tako smo postali prestrašene, lahke tarče raznih trgovcev in kapitalizma.
»Tako, kot lahko mali otrok kontrolira mogočnega bika s tem, da mu skozi najbolj občutljivo točko na telesu – nos napelje rinko in ga z vrvjo vodi sem in tja (lahko), tudi z nami manipulira družba in vsak, ki najde našo šibko točko (poželenje, denar ...).« Aleksandr Hakimov
Prejšnje generacije in stare kulture niti številnih sodobnih deviacij, bolezni, nezaposlenosti in domov za starejše niso poznale, ker so sodelovali in opravljali svoje dolžnosti ter skrbeli drug za drugega. Vsak posebej in vsi skupaj. Tako so bili povezani, zaščiteni in preskrbljeni.
Nobena civilizacija, ki ni negovala nesebičnosti in sodelovanja ter nege za vse, ni dolgo preživela na tem planetu.
Pravijo, da so sekvoje ene izmed živih bitij, ki dočakajo najvišjo življenjsko dobo. Zaradi izjemne višine bi ta orjaška drevesa sicer potrebovala zelo globok koreninski sistem, ki pa je, pravijo, neverjetno plitek, saj se njihove korenine pod zemljo primejo drug drugega ter si tako medsebojno pomagajo preživeti močne monsune in druge ujme, ki bi jih sicer, če bi živele izolirano, vsaka zase – zlahka zgrabile in pokončale. Dočakajo tudi do 7000 let.
iz knjige Znanje za življenje
inspiracije