Ste se kdaj vprašali, zakaj odličnjaki iz šole niso tisti, ki najbolj uspejo v življenju? Ne, resnično med najuspešnejšimi posamezniki praviloma ni takih, ki so blesteli v šoli. Kar razglejte se malo naokoli. Ozrite se po svoji okolici in opazujte ljudi, ki jih poznate. Ali pa tiste, ki jih ne poznate osebno, le njihove zgodbe so občudovanja vredne. Koliko izmed njih je bilo v šoli nadpovprečno pametnih, nadarjenih ali odlično ocenjenih? Bolj malo. Zakaj nekateri preprosto uspejo in si ustvarijo materialna bogastva, uspešne kariere in ljubeča okolja, medtem ko se morajo drugi zadovoljiti le z drobtinami z mize? Pri čemer imajo oboji natanko ista formalna znanja. V čem je torej trik? Ali je kaj narobe z našim izobraževalnim sistemom? Mar vsa tako pridobljena znanja preprosto niso prava? Ali so to sploh prava vprašanja?
Angažiranje leve polovice možganov v pasivni obliki
Odgovor na to je tako preprost, kot so lahko vsi odgovori, če le zastavite prava vprašanja. No, pa se vrnimo v šolo. Kaj ste morali početi tam? Zbirati in zapomniti ste si morali dejstva. Podatke. Več ko ste si jih lahko zapomnili, boljši ste bili. Niso pa bili vsi navdušeni nad tem. Tistim, ki jim v šoli ni šlo, se to pač ni dalo. Ali pa se jim ni zdelo dovolj zanimivo. Morda jim podatki niso bili predstavljeni na način, da bi jim bilo. Obstaja pa celo možnost, da njihova sposobnost pomnjenja ni bila tolikšna, kot se je od njih pričakovalo. Karkoli že. Ampak to ne pomeni, da so neumni. Še zdaleč ne.
Skrivnost tiči drugje. Naš izobraževalni sistem (pa s tem ne mislim samo slovenskega) je naravnan tako, da zahteva angažiranje leve polovice možganov, in to v pasivni obliki. Zapomniti si je treba neskončno število dejstev, podatkov, lekcij, imen, krajev, dogodkov, elementov in tako dalje in tako dalje. Ad infinitum. Takšno angažiranje pa ne vodi v razvoj sposobnosti in spretnosti šolarja, ampak mu le napolni glavo. In seveda, tam ostane le kratek čas, nato pa se razblini. Kot da ga nikdar ni bilo.
Zato ni čudno, da imamo toliko visoko izobraženih ljudi brez službe ali s slabimi službami. Kaj jim pomaga vse formalno pridobljeno znanje, če pa ne vedo, kako ga uporabiti? Vse življenje so se samo učili in naredili točno to, kar se je od njih pričakovalo. Kot vojak, ki mora le izpolniti zadani ukaz. Kaj pa zdaj, ko jasnih ukazov ni več?
Za ustvarjalnost v šoli ni prostora?
Desna polovica možganov pa je tista, ki ustvarja, povezuje, razmišlja. Tu je doma vsa domišljija, tu se iskrijo iskrice. Od tu prihajajo vse nore ideje in drznosti. A za ustvarjalnost v šoli ni prostora, racionalno razmišljanje in faktografsko kopičenje znanja sta edino, kar šteje. Spomnite se le primerov, ko ste se neko snov morali naučiti na pamet, in to primerjajte s tisto, ki ste jo lahko opisali s svojimi besedami. Katero ste bolj razumeli, katero ste si dalj časa zapomnili? Verjetno tisto, pri kateri ste lahko bili ustvarjalni, mar ne? Kljub temu pa šole še vedno spodbujajo le (začasno) skladiščenje znanja, ne pa ustvarjanje znanja. Med skladiščenjem in ustvarjanjem znanja (ali pa česarkoli drugega) pa je velika razlika. In tu se skriva srž problema.
Zato se odličnjaki v življenju največkrat preprosto ne znajdejo. Ker jim nikoli ni bilo treba biti ustvarjalni. Dovolj je bilo, da so se naučili vse, kar se je od njih zahtevalo. Točno to, kar se je od njih zahtevalo. Zato svoje desne polovice možganov nikoli niso tako dobro natrenirali (v primerjavi z njihovimi slabše ocenjenimi sošolci, ki pa so morali biti prav zato bistveno bolj kreativni in iznajdljivi).
Pravzaprav je sploh ne znajo uporabljati. Običajno dobijo neko povprečno službo, večinoma zaradi svojih kvalifikacij (preteklost), ne pa zaradi goreče želje po uspehu (prihodnost). Pridno ubogajo vse nasvete svojih nadrejenih in delujejo natančno v skladu z vsemi obstoječimi praksami v podjetju. Ponovno se v njih vzbudi nekoč tako domača želja po ugajanju – da dobijo pohvalo in ne naredijo nobene napake, je edino, kar šteje (tega so navajeni, to jim je do zdaj največ prinašalo).
Kar pa ni vedno najbolje. Včasih se današnjih problemov ne da rešiti z včerajšnjimi rešitvami. Morda so te delovale za koga drugega, v drugem času, drugih okoliščinah. Ne pa danes. Včasih preprosto tudi vse osvojeno znanje in nabrane izkušnje niso dovolj. Sicer pa, kaj je pravzaprav znanje? Prihaja iz preteklosti, zato je varno, to je res. Vendar je tudi passe. Vsebuje element preteklosti. Saj po svoji naravi tudi je neko vedenje o nečem, kar se je že zgodilo. Zato je v samem nasprotju z originalnostjo. Drži? In kaj so izkušnje? Ponovno nekaj, kar kuka iz preteklosti; rešitve na stare situacije in stare probleme. Ki pa so najverjetneje drugačni od današnjih. In vseh tistih, ki bodo sledili. Po prvi svetovni vojni so vse evropske države hitele kopat obrambne jarke in dolge linije, saj so bile prepričane, da bo naslednja vojna ponovno pozicijska. Temu je bila prilagojena vsa vojaška strategija tistega časa. In konkretna doktrina bojevanja tudi. Zato je tako klavrno propadla ob prvem stiku z nemškim vojaškim strojem, ki se s svojo bliskovito vojno niti za trenutek ni pomudil pri pozicijskem bojevanju. Lahko pa se premaknemo tudi v naš čas. Desetega septembra 2001 smo mislili, da vemo vse o mednarodnem terorizmu. Kdo so teroristi, od kod prihajajo, kako nas lahko prizadenejo. Naslednji dan smo videli, da pravzaprav nismo imeli pojma.
Bolj ko smo torej prepričani, da nekaj vemo, bolj nas udari spoznanje o tem, kako zelo se pravzaprav motimo
Ali pa kot gre moj najljubši ugovor zoper učenje iz izkušenj: zamislimo si purana, za katerega skrbi človek. Vsak dan mu da zavetje in hrano in dela lepo z njim. Kaj si ta puran misli o človeku? Kakšne izkušnje ima z njim? Same najboljše. Zato je vsak dan vedno bolj in bolj prepričan, da je človek dober in da se mu zato ne more zgoditi nič slabega. Saj se mu tudi do zdaj ni, mar ne? Njegova neposredna izkušnja je namreč nadvse pozitivna. Vse do dne, ko ga pošljejo v klavnico (kot smo videli, nas izkušnje lahko zapeljejo v napačne odločitve. Le vprašajte tistega purana. Ups, prepozno. Tako kot je znanje v nasprotju z originalnostjo, so izkušnje v svojem bistvu nasprotje od kreativnosti. Tisti, ki je zelo izkušen, običajno ni kaj posebej kreativen, se vam ne zdi?)
Čeprav smo ta zapis začeli s šolo in odličnjaki, naj ga končamo s spodbudno ugotovitvijo, da kljub vsemu vse še zdaleč ni zapravljeno. Pa če ste odličnjak ali ne, še vedno lahko usvojite nova znanja ali se priučite novih veščin. Imate še vse svoje življenje časa. Nekatere vam lahko olajšajo življenje, z drugimi kaj zaslužite, s tretjimi pa le naredite nekaj zase (karkoli).
Zavedajte pa se, da vaši možgani omogočajo bistveno več, kot si mislite. Le omogočiti jim morate, da sami ustvarijo potrebno znanje…
inspiracije