Zakaj meni? Je usoda kriva za moje nezadovoljstvo? Vsak si je vsaj enkrat v življenju že zastavil to vprašanje. Preprosto, ko na neki točki v življenju zaznavamo, da stvari niso take, kot bi želeli, ljudje izberemo sliko, da smo žrtev okoliščin.
Napisala sem izberemo prav zato, da ozavestimo dejstvo, da je vse to, kar se 'nam' dogaja, v resnici notranja izbira, ki jo sprejmemo. To se zgodi tedaj, ko se dogajajo stvari, ki so za nas neprijetne ali neželene, in naenkrat je vse to, kar se dogaja, za nas zapisano v neki nesrečni usodi.
Zakaj je tako, se sprašujete?
Danes se veliko piše in govori o coni udobja. Ljudje se radi oprimemo občutka varnosti, ki smo ga z leti zgradili znotraj naših okvirjev. To še zdaleč ne pomeni, da smo v svojih okvirjih srečni, a vendar je to področje za nas poznano in hkrati v tem zaznavamo varnost. To pa je edini vzrok in razlog, da sprejemamo odločitev ne poskusiti nekaj novega, preprosto ker to, kar imamo, že poznamo. Oprimemo se misli, da tukaj že vse vemo in huje že ne more biti.
Vsakič kadar si nečesa želimo, smo o nečem prepričani ali pa nekaj pričakujemo, pa ni po naših predstavah, se nenadoma pojavi frustracija. Frustracija je stanje, ko nenadoma postanemo nezadovoljni s tem, kar vidimo in zaznavamo, da ni tako, kakor bi želeli. V tem trenutku seveda nikomur ne pade na misel, da bi se vprašal: Kaj jaz lahko naredim?
Navadno in res po navadi posameznik izbere poznano avtomatizirano vedenje in postane žrtev. V končni fazi je to tisto, kar dobro poznamo. To smo se skozi življenje naučili. Biti žrtev pomeni – ubogi jaz! Biti žrtev pomeni – nekdo dela nekaj proti meni! Na koncu to sprejmemo iz potrebe, da bi se povezali, da bi nekdo razumel našo stisko in nas potolažil. To pa je lažja izbira, ki na dolgi rok žal ne prinaša rešitve.
Toda ko pomislimo na začetno frustracijo, kdo bi pomislil na to, da je tukaj glavni akter sam. Lažje je in celo bolje se počutimo, ko si zatrdimo, da je to nekaj zunanjega. Nekaj, kar v nas vzbuja občutek nezadovoljstva. Tako posameznik na neki način preda svojo usodo in zase ne naredi ničesar.
Včasih slišim besede kot: Če bog obstaja, zakaj se mi potem to dogaja?
Resnica je, da ko nam je hudo, je to za nas nekaj najhujšega. Nekaj groznega se nam dogaja in v tistem trenutku iščemo odgovore na vprašanje: Zakaj meni? S tem načinom se osredotočamo na svojo bolečino. Naravni zakoni pa delujejo tako, da vse tisto, na kar se osredotočamo, raste.
Ko se fokusiramo na bolečino, bo ta vse večja. Občutke, ki jih lahko zaznavamo ob tem, pa vsak zase najbolje pozna. Na neki način bi lahko uporabila izraz egoistično osredotočanje. To pa samo zato, ker ko zaznavamo bolečino, se osredotočamo le na to. Po razmisleku lahko veste, da niste edini s težavo ali bolečino.
Pomislite, za kaj vse ste lahko kljub trenutni situaciji hvaležni
Vsak zase trpi svojo bolečino, tukaj ni merjenja bolečin, vendar vemo, da imamo tu, kjer živimo, odlične razmere za preživetje. Vemo, da če pademo, lahko obiščemo zdravnika. Vemo, da ko smo lačni, bomo zagotovo lahko nekaj užitnega pojedli. Vemo, da ko sta zunaj zima in mraz, se imamo s čim pokriti in še bi lahko naštevali.
Včasih pa je celo nesrečna usoda kriva za vse to. Preprosto raje izberemo sliko, da smo pač rojeni pod nesrečno zvezdo, in ta je glavni vzrok vseh naših tegob. Ne bi rada ponavljala, toda misel, ki jo izberemo in se nanjo osredotočamo, bo postajala vse večja in vse bolj bomo verjeli vanjo.
Bodimo iskreni, vsak ima svoj pogled na usodo in sama nimam kaj pri tem. Toda ko pomislim na to, da si nekdo, ki tako misli, ne daje možnosti, da bi lahko nekaj naredil zase ali nekaj spremenil, me ta misel žalosti.
»Verjamem, da je že marsikaj zapisano v zvezdah, a kako bom to uresničila, izbiram le sama. Zaupam v to, da mi življenje ponuja natančno to, kar potrebujem, in v moji moči je, kaj bom sama naredila iz tega, kar imam, ter kakšno sliko bom razvila.«
Ko izberemo hvaležnost, se hkrati osredotočimo na vse to, kar imamo, in ne kot pri osredotočanju na problem, ko izberemo biti žrtev, na vse to, česar ne želimo. Ko v sebi izberemo hvaležnost, bomo dan za dnem videli vse več stvari, za katere biti hvaležni. Bodimo hvaležni že ob jutranjem prebujanju. Preprosto, ker smo se zbudili.
Vem, so trenutki v življenju, ki niso preprosti, vendar je pomembno vedeti, da imamo tudi v teh trenutkih le sami možnost izbire.
inspiracije