Kaj 'ostati doma' pomeni in kaj s tem dosežemo, se veliko poudarja. Na racionalni ravni se zdi, da vsi vemo, zakaj je ostati doma za vse dobro. Četudi se je začela popolna prepoved zbiranja na javnih mestih, je nekateri ne bodo upoštevali. Kako to?
Ljudje smo socialna bitja, ki za svoj obstoj potrebujemo odnos z drugim. Tako so se skozi zgodovino izoblikovali naši možgani in po tem hrepenimo. Iz preteklosti vemo, da je osamitev ena izmed najtežjih oblik 'kaznovanja'. Ljudje ob tem naravno doživljamo zelo močno stisko, strah, paniko. Čepravv sedanji situaciji ne gre za popolno prekinitev stikov, ljudje doživljamo podobno stisko. To je v resnici normalen, zdrav odziv na nenormalne razmere.
Stiske pa se povečini ljudje želimo hitro znebiti. In najlažji način je tak, da poiščemo stik z drugim, ob katerem se na neki način umirimo – ali je to partner, otroci, prijatelji, starši. Lahko pa se umirimo tudi sami, npr. s fizično aktivnostjo v naravi. Zdaj imamo vsaj to dvoje v veliki meri omejeno. Preostane nam težja varianta – biti sam s svojimi občutki in jih znati umiriti, preusmeriti, ovrednotiti in z njimi zdržati. To pa je za marsikoga povsem novo.
Kako je s posamezniki, ki niso vpeti v družinsko življenje?
Posebej ranljiva skupina (in pogosto spregledana) so v času omejevanja stikov osebe, ki nimajo partnerja ali je partner odsoten, nimajo otrok ali so otroci že odšli od doma, in živijo same doma. Splošno prepričanje je, da je taka oseba navajena biti sama in da se ji življenje ni bistveno spremenilo, vendar to ne drži. Glede na veliko klicev samskih oseb v pogovorne oddaje o koronavirusu in duševni stiski je situacija skrb vzbujajoča. Če so take osebe diagnosticirane še z duševno motnjo, s katero sicer obvladljivo živijo, je trenutna situacija zanje toliko težja.
Osebam, ki jih lahko posplošimo kot samske brez otrok, je zaradi omejitve socialnega življenja omejen edini stik z drugimi. Za take osebe so bili npr. prihajanje v službo, obisk trgovine ali obisk aktivnosti, kot so joga, druženje s prijatelji na kavi, kino ali sprehod po obljudenih poteh, edini stik z drugimi v živo. In zdaj tega ni. V nasprotju z družinami in pari, kjer je zdaj neposrednega stika še več, ga zanje ni. Zanje so se vsi odnosi preselili v virtualni in telekomunikacijski svet. Če temu dodamo, da je veliko samih ljudi starejših, ki se ne spoznajo na moderno tehnologijo, biti sam doma ni lahko.
Kaj se dogaja v nas?
Ljudje smo narejeni za žive odnose, v katerih drugega človeka lahko z vsemi čutili začutimo ob sebi. Za samske osebe je čas omejenega gibanja in socialnega življenja velik vir notranje napetosti, ki sili (zavedno ali nezavedno) človeka med ljudi ali vsaj v naravo, kjer lahko občutimo življenje. Iskanje odnosa je notranji vzgib, ki nam je povečini prirojen. Ko so bližnji odnosi omejeni, se pojavijo osamljenost, praznina, utesnjenost, žalost, nemoč ali celo jeza.
Ker pa smo ljudje tudi bitja z razvitimi možganskimi funkcijami, kot so mišljenje, načrtovanje, presoja, ustvarjalnost in sposobnost pomisliti na druge, jih moramo v danih razmerah tudi bolj zavestno uporabiti. Ljudje imamo sposobnost zdržati z lastno stisko in imamo sposobnost odločanja v dobro in korist bližnjega. Nismo egoistična bitja, ampak nam je v najosnovnejšo bit vtkana skrb za drugega.
Paradoks, ki ga naše telo trenutno težko dojame, je prav v tem, da skrbeti za druge pomeni biti sam. A vse vendarle ni tako črnogledo. Kako lahko ohranjamo odnose, smo navedli v nadaljevanju.
Kaj lahko naredimo, ko smo sami?
1. Očesni stik
Pravijo, da je oko svetilka telesa in ogledalo duše. Očesni stik imamo lahko s potrebne socialne razdalje ali prek videopovezav. Očesni stik ima posebno moč. Pomaga nam vzdrževati povezanost. Če nas nekdo prijazno pogleda, se umirimo. Tudi sami sebe večkrat in za dalj časa poglejmo v oči. Morda najdemo stik s seboj.
2. Povezovanje 1 na 1
Tehnologija nam omogoča, da se sprehajamo po virtualnih galerijah, treniramo jogo, se učimo igrati kitaro prek videopovezave, poslušamo zastonj webinarje … Pa vendar ne pozabimo, da je komunikacija ena na ena, pri kateri je sogovornik osredotočen zgolj na nas, nujen del našega vsakdana. Če pri tem slišimo glas in drug drugega vidimo, toliko bolje.
3. Nekaj živega in naravnega
Ker smo bolj ali manj obsojeni na internetne povezave, poskrbimo za protiutež v naravi. To ne pomeni, da moramo nujno iti ven, kjer bi srečali druge. Lahko odpremo okno in poslušamo petje ptic, obrezujemo živo mejo, opazujemo mravlje. Ko smo aktivni ali le opazujemo življenje okoli nas, se tudi mi počutimo bolj žive. Pa tudi poležavanje na soncu, opazovanje zvezd in oblakov ima poseben čar, tudi če smo sami. Navdaja nas z zavedanjem, da življenje teče in mi z njim.
4. Raziskovanje notranjega sveta
Vsak doživlja zunanji svet in odnose na svoj način v svoji psihični notranjosti. Bolj ko poznaš svoj lastni svet idej, razmišljanj, zanimanj, sanj, doživljanj, čustev, misli in hrepenenj, bolj se to odraža v vedenju do sebe, drugih in okolja. Da prevetriš svoje misli, ne potrebuješ drugega. Sam si dovolj dobra družba. Pravzaprav se velike ideje utrnejo prav takrat, ko smo sami.
5. Spominjanje
Krepitev spomina koristi našim možganom, da ostanejo v dobri formi in ohranjajo čustveno čvrstost. Zdaj je morebiti čas za urejanje vseh map s slikami in izdelavo fotoknjig. Ko se spominjamo trenutkov in ljudi, dajemo vrednost svojemu življenju. Pri tem vidimo, da nismo bili sami. Morda pa se spomnimo, kaj smo včasih radi počeli, ali pokličemo prijatelja, ki ga nismo slišali že dalj časa. Gotovo nas bo vesel.
6. Načrtovanje
Ljudje ne moremo brez načrtovanja in predvidevanja. Da se ne ujamemo v težke misli o negotovi prihodnosti, se raje posvetimo temu, kjer imamo moč. Lahko načrtujemo, kaj vse bi radi še doživeli, kdaj in s kom. Naredimo svoj seznam idej in želja. Osredotočimo se na to, kar je odvisno od nas in kako lahko k temu prispevamo sami. Morda boste čez čas odkljukali, kaj se vam je uresničilo.
Kaj še pomaga?
Pri čustveni stiski pomaga zavedanje, da v lastnem doživljanju niste povsem sami. Morda mislite, da se to dogaja le vam in vas nihče ne razume v tem. Pa ni tako. V celotni zgodovini človeštva so ljudje doživljali občutke izolacije, osamljenosti in samote. Nekateri so jih celo želeli doživljati, če pomislimo na tibetanske menihe v odmaknjenih samostanih. O teh izkušnjah je veliko zapisov. Tudi terapevti imamo vsakodnevne izkušnje s klienti, ki se počutijo sami. To pomeni, da drug človek ve in lahko začuti, kaj preživljate. Lahko vam pomaga, da boste slišani in da bo vaša izkušnja dobila za vas pomen in smisel. Pogovor z nekom, ki je tudi na strokovni ravni usposobljen za lajšanje čustvene stiske, vam pomaga videti težave drugače. Zdrav duh pa pripomore tudi k zdravemu telesu.
Ljudje smo lahko odgovorni, imamo orodja, kako si pomagati v čustveni stiski, in to situacijo se da zdržati. Doma lahko ostanemo. In stiska se verjetno bo pojavila. Ni vam treba čakati, da boste na koncu s psihičnimi močmi. Veliko terapevtov ponuja brezplačno pomoč prek klica. Lahko vam pomagamo.
inspiracije