Zelo majhen odstotek ljudi na svetu je zavestnih. Zakaj je tako? Zakaj ljudje niso zavestni? Po mojem razumevanju je osnovna težava v tem, da jemljejo sebe in življenje preresno. Ne razumejo, da so samo majhna pikica na planetu, ki se je pojavila in ki bo prav tako izginila. Ne samo, da tega ne razumejo, glede tega zganjajo cel cirkus.
Kar sem JAZ, je postalo preveč pomembno. Kar sem JAZ, za večino danes v osnovi pomeni moje fizično telo. Ko posameznikove omejitve, kot je ta, postanejo zelo pomembne, ni prostora za ZAVEST, za biti zavesten.
Ljudje smo preresni za zavedanje
Edini razlog, zakaj svet ni naravno razsvetljen, je ta, da so ljudje smrtno resni glede svojega življenja in obstoja. Niso sproščeni, ne poznajo lahkotnosti življenja, ampak so glede življenja smrtno resni in togi.
Če vzamemo naš sončni sistem, je v primerjavi s celotnim vesoljem zgolj pikica. V tej pikici je planet Zemlja mikropikica. V tej mikropikici je katerakoli država supermikropikica. Ampak v njej si ti VELIK človek. (op. sarkazem)
To je resen problem. Ko ustvariš tak problem, ne moreš biti zavesten, lahko si le mentalno čuječ, saj je vse v tvojem svetu usmerjeno v preživetje. Bolj ko si mentalno čuječ, bolj postajaš podoben mesojedi živali. Mesojeda žival je plenilec, ki je izjemno mentalno čuječa – ves čas mora biti pozorna na svojo okolico, da ujame plen.
Sam sem preživel veliko časa v džungli in povem vam, kako so tigri izjemno pozorni ves čas, saj če niso pozorni na svojo okolico in dogajanje okoli sebe, ne bodo ujeli hrane in posledično ne bodo preživeli. V njihovi naravi je, da so izjemno pozorni, da bodo lahko zaslužili svojo hrano in preživeli.
Ko gre človeška pozornost v to smer, postanemo kot plenilci – ves čas smo na preži, kaj bi lahko dobili, kako bi to dosegli, ne glede na področje življenja – takšni postanemo na vseh področjih življenja. Ves čas skušamo dobiti in zagrabiti nekaj, ker umska pozornost oziroma umska čuječnost ustvarja to potrebo po doseči nekaj, ujeti nekaj, se dokazati.
- PREBERI tudi: Ne čakaj na smrt, da oživiš!
Ne pravim, da ne smete biti umsko pozorni in čuječi, ampak da je umska čuječnost popolnoma drugačna, ko je kombinirana z zavestjo – takrat deluje drugače.
Ampak če si le umsko čuječ, postaneš kot lovec, ves čas na preži, v čakanju in hlastanju po nečem.
Namesto zavestni v resnici ljudje postajajo le vedno bolj umsko čuječi
Veliko ljudi, predvsem tisti, ki si prizadevajo biti zavestni, v resnici postajajo le vedno bolj umsko čuječi in žal ne zavestni.
Kako bi lahko stremel k zavesti in si sploh prizadeval postati zavesten? V kateri smeri bi iskal? Ti si zavest – kje je potreba, da jo iščeš ali kaj narediš?
Prizadevamo si lahko za določene sposobnosti v življenju in postajamo v tem vedno boljši. Ampak prizadevati si biti bolj zavesten – to ne gre.
To resnost, togost glede življenja, prizadevanje in iskanje zavesti moramo sprostiti, vzeti lahkotneje. Biti sproščeni, se počutiti sproščeni v življenju. Takrat bomo postali zavestni.
Ko človek postane izjemno umsko čuječ, postane kot žival – kar ni nič narobe, a v evolucijskem smislu pomeni, da se pomika nazaj. Najpomembnejši vidik tega, da si človek, je ta, da lahko sam določiš naravo, obseg in tempo svoje evolucije. Tega ne zmore nobeno drugo bitje, saj njih narava potiska v smer, ki jo sama določi. Toda ti imaš izbiro.
Še enkrat ponavljam – edini razlog, zakaj svet ni naravno razsvetljen, je ta, da so ljudje smrtno resni glede svojega življenja in obstoja. Niso sproščeni, ne poznajo lahkotnosti življenja, ampak so glede življenja smrtno resni in togi. Zato nimajo stika z zavestjo in življenjem, ki ni togo, ampak sproščeno.
inspiracije