Poznam zgodbo fanta, ki si je močno želel uspeti v športu, a ga starši niso podprli, zato je vse svoje sanje preložil na svojega otroka in iz njega naredil popolnoma nesrečnega človeka. Vse svoje sanje, upe, želje, vse, kar je nosil v sebi, je želel uresničiti preko svojega sina, ne glede na rezultat, neomajen v svojem početju, je s tem izgubil tisto, kar mu je seveda pomenilo največ, svojega sina in njegovo življenje. Kadar starši vse svoje upe polagajo v svoje otroke brez da se vprašajo kaj je otroku pomembno, mu seveda ne delajo prav nobene usluge. Seveda obstajajo otroci, ki že od malega vedo kaj si želijo početi v življenju in to tudi pokažejo, a vseeno je tukaj potrebna velika mera zdrave pameti, otrok mora ostati prizemljen pri svojih željah, vse mora biti v mejah realnosti in za to morajo pokrbeti starši sami.
Res so me razžalostila pričevanja male šolarke, ko je pripovedovala kako so otroci med seboj tekmovalni, rivalski in prav nič prijazni. Otroci v osnovnih šolah postajajo tako tekmovalni, da je šlo to že čez vse meje dobrega okusa. Kdo pri njih spodbuja to tekmovalnost? Starši in družba seveda, ki od otroka preveč pričakujejo, ustvarjajo nad njih pritisk glede uspeha, in glede tega, da mora biti najboljši. Kako zares neumno je to početje. Kako lahko starš otroka uči, da je edino pravilno, da je najboljši, da naj ne pomaga drugim otrokom, ampak raje skrbi zase?? Kakšen starš si v kolikor učiš otroka tega? Kje pa je timski spirit, želja po pomoči drugim, kolegialnost in vse pozitivne vrline, ki sem jih sama kot otrok zelo dobro poznala. Je torej to tisto, kar se otroci učijo po današnjih šolah? Že tako je sistem z njegovim pristopom popolnoma napačen, otrokom ubija vso radovednost in logiko, napiflani pridejo do mature in potem vse pozabijo, potem pa še izveš, da so otroci med seboj tekmovalni in zares pomisliš ali bi otroka sploh dal v državno šolo.
Ne maram tekmovalnosti, zdi se mi neumna in čisto odveč, kajti vsi smo zmagovalci, rodili smo se na ta Svet, vsi smo pomembni, prav nihče ni bolj poseben od drugega in to je treba vcepiti tudi našim otrokom. Vzvišenost in materialnost otroka ne bosta osrečila, prav tako dvomim, da ga bo osrečila zlata medalja na športnem tekmovanju, srečo mu moramo znati dati mi, oziroma na nas starših je, da ga naučimo kako postati srečen, četudi je zadnji, to je pravi športni duh. Na tem Svetu kmalu ne bo prostora za ego in njegov ponos, dnevi so mu šteti, zato je tekmovalnost potrebno zbiti iz riti naših otrok. Ne rabijo jo. Če je otrok uspešen in pameten bo to kmalu sam pokazal, najbolj pomembno pa je, da se zaveda kateri so njegovi talenti, posebnosti, ki ga naredijo še bolj posebne. Ko bo tiste ozavestil in razvil bo delal tisto, kar ga veseli in nobena tekmovalnost ne bo zmotila njegove sreče, kajti zadovoljen bo s tem kar ima, hvaležen in srečen. In kar je še bolj pomembno, to bo znal deliti med svoje vrstnike in se veseliti skupaj z njimi. Šport naj bo igra, otroci jo potrebujejo.
Zato, dragi starši, ne spodbujajte tekmovalnosti pri svojih otrocih, prav je, da jim poveste, da so pridni in sposobni, vam najlepši, in posebni tudi takrat, ko izgubijo. Naj otrok ne misli, da je vstopnica v vaše življenje in srce njegova zmaga, naj se zaveda, da vas je vreden tudi brez tega in naj počne samo tisto česar si srčno želi. V kolikor pa nima nobene želje pa ga pustite pri miru, prej ali slej bo dojel kaj mu je blizu in se začel tako tudi obnašati. Prej ali slej bo prišla njegova notranja resnica na dan in takrat ga le spodbudite, da jo bo razvil do svoje onemoglosti in kot odrasel človek od tega služil in živel. Nenazadnje pripravljamo svoje otroke na življenje, ne na tekmovanje in na to, da bodo morali živeti v skupnosti in delovati v dobro vseh in vsakogar.
inspiracije