Kanistha-adhikari
Na splošno se kompetence v sanskrtu imenujejo adhikar. Prva faza se imenuje kanistha adhikar. To je začetek poti k Absolutni Resnici. Oseba na tej stopnji razvoja meni, da je Resnica prisotna le na posebej določenih mestih, kot so templji, cerkve, romarski kraji, svete reči ali svete knjige. Ker je v začetni fazi razvoja, ne more pravilno ugotoviti, kako blizu Absolutne Resnice je nekdo. Ker je dojemljivost takšne osebe omejena, se bori z drugimi, da bi dobil pravico trditi, da je Resnica prisotna samo v njegovem templju, duhovnem spisu ali verski tradiciji ter verjame, da je ena pot do Resnice boljša od druge. Takšen človek preprosto poskuša delati prve korake na poti duhovne rasti.
Med pogovori z drugimi ljudmi navaja avtoritete, v katere ne bi smel dvomiti, ter s tem sogovorniku odvzame svobodno izbiro, saj mu izklopi funkcije inteligence, ki so odgovorne za odločanje. Gre za neko vrsto nasilja. Toda Resnice, tako kot ljubezni, ni mogoče nikomur vsiliti. Če nekoga silimo, da pogoltne Resnico, smo ga užalili.
Zapomnimo si: oseba, ki ne sprejme naše resnice, ni zlobna. Odgovornost za to je na naši strani, saj očitno nečesa nismo predali z ljubeznijo, ampak smo izvedli nekakšno vrsto nasilja nad njeno zavestjo. Kaj je v tem dobrega? Ali to sploh ima kakšen smisel? Če se kdo ni odločil za našo resnico po lastni izbiri in je bila slednja vanj vržena, smo, tudi če jo je sprejel, to dosegli le za kratek čas. Morda je resnico sprejel, ker ni želel skrhati odnosa z nami in v nas povzročiti neprijetnih občutkov, a zavedajmo se, da se bo ob prvi priložnosti znebil vsega, kar smo mu želeli predati. Včasih sem bil mnenja, da je najboljše darilo knjiga, zato sem želel vsem prijateljem podariti knjige, ki so mi pomagale, a sem kasneje opazil, da jih sploh ne berejo. Sprejeli so jih samo zato, da me ne bi užalili. Prišel sem do spoznanja, da mora človek sam sprejeti odločitev, da bo prebral določeno knjigo in biti pripravljen plačati zanjo, sicer nima smisla, da bi mu jo podaril.
V fazi kanistha se še ne zavedamo vzrokov za vse naše težave. Namesto da bi se ukvarjali s koreninami, se borimo proti nečem, kar je popolnoma nepomembno. Najhuje je, če se začnemo boriti z družinskimi člani in bližnjimi. Velikokrat naredimo to napako. Menimo, da mora biti vzrok za težave nekje v bližini, a ker je v naših srcih, sprva tega ne želimo verjeti in prenašamo svojo agresijo na naš neposredni krog. S tem izgubimo odnose, prijateljstvo in ljubezen. Prva stvar, ki nam jo razkrije Absolutna Resnica, je naša lastna nepopolnost. Če na to nismo pripravljeni, si lahko mislimo, da smo postali celo slabša oseba potem, ko smo stopili na to pot. Ne, nismo postali slabši – preprosto vidimo svoje resnične jaze, prepoznamo nas same. Vedno smo bili takšni, a smo si zatiskali oči pred tem dejstvom. Če nas učenja ne razjezijo do te mere, da bi na poti samo-spoznanja obupali, bo naslednja stvar, ki nam bo dana, uvid za razrešitev vseh naših težav.
Skratka, če smo pripravljeni sprejeti dejstvo, da smo nepopolni in da imamo vrsto težav, smo že rešili najpomembnejšo težavo in smo na pol poti do cilja. Pomembno je, da se ne obračamo nazaj! To je tisto, kar nas osrečuje. Pot, ki vodi proti Absolutni Resnici, je enostavno prepoznati: osrečuje nas.
Če torej nekdo spozna nekaj, kar ga ne osrečuje, je to znanje neresnično. Če sledimo nekim religijskim principom in ne doživljamo občutka sreče, pomeni, da sledimo napačni filozofiji.
Vsi si želimo imeti svojo misijo v življenju in se sprašujemo, kaj to poslanstvo je. Odgovor je, da je naše poslanstvo sami postati srečni in o tem učiti druge. Kako je to mogoče doseči? Treba je razumeti Absolutno Resnico in se Jo naučiti ljubiti.
dr. V.O. Ruzov, knjiga Nezemeljski viri znanja in informacij
inspiracije