WTF pomeni “priti v stik s sabo”?

Vedno znova me preseneti, koliko je v Sloveniji, ki je po vseh standardih majhna država, ponudbe na področju osebne in duhovne rasti. Kar je fantastično in pomeni dvoje: Slovenci imamo potrebo po osebnem razvoju in imamo dovolj izbire, da lahko vsak najde svoj način.

Kaj pravzaprav je osebna rast?

Osebna rast je proces, v katerem spoznavate sebe. Je način, ki vam omogoči, da se naučite poslušati, razumeti sebe. Najpogosteje boste v predstavitvah programov osebne rasti slišali: poglejte vase, pridite v stik sami s seboj, pridite/vrnite se v srce, povežite se s seboj, pojdite ven iz glave (ta mi je še vedno najljubša ;)), umiri misli, pojdi v telo, ne samo fizično delati na telesu, poslušaj sebe, …

Vem, kako sem se sama počutila, ko sem to brala.

Vse skupaj se mi je zdelo čisto mimo in niti slučajno nisem “štekala”, kaj naj bi vse to bilo. Posledično, sem enkrat probala meditirati, kar se ni dobro izšlo. Enkrat sem šla spat na jogo in enkrat sem se šla razgibavat na pilates. Razen slabe vesti, ker je 80-letna babica poleg mene svoje telo res lahko raztegnila, za razliko od mene, in neskončnega musklfibra od “umirjene vadbe”, ni bilo drugega efekta. Seveda me nobena od teh aktivnosti zelo dolgo ni več videla.

Danes je meditacija stalnica v mojem življenju. Razumem pa tudi vse zgoraj našteto: priti v stik s seboj in ostale besede.

Priti v stik s seboj/ poslušati sebe – kaj je to?

Kar vam vsi želimo sporočiti s temi besedami je, da se začnete opazovati z notranjimi očmi.

Ljudje smo naučeni, da se vedno ocenjujemo in cenimo toliko, kolikor nas cenijo drugi. Sebe vidimo skozi oči drugih. Včasih se je dobro in zelo zdravilno pogledati iz oči opazovalcev. Ampak zgolj za to, da dobimo drugo perspektivo. Če se stalno gledate samo skozi oči ljudi okrog sebe, se morate stalno prilagajati njihovemu zornemu kotu.

Vsake oči imajo svojega malarja, je stara ljudska modrost.

Ljudje vas bodo vedno gledali čez prizmo svojih pričakovanj, vzorcev, navad. Nikoli ne boste mogli ustrezati vsem njihovim pričakovanjem. Bolj kot poskušate, bolj ste izčrpani. Osebna rast vas bo torej učila, kako se ne pretirano ozirati na mnenja drugih, ko se odločate, kako boste živeli svoje življenje. 

Pomislite, kaj vas najbolj izčrpava v življenju? Kaj ni to stalno “trudenje” za to, da bi bili dovolj dobri za tistega pa onega in ustrezno govorili, reagirali, se obnašali, delali, pisali, …, kot nekdo od vas pričakuje? Če si nikjer v življenju ne morete privoščiti, da ste lahko enostavni vi, potem ste izčrpani.

Zakaj sta notranji sluh in vid tako pomembna?

Da lahko sploh začnemo raziskovati svojo notranjost, moramo najprej verjeti, da jo sploh imamo. Zase lahko rečem, da sem se dolgo upirala ideji o duhovnem vidiku sebe.

Najpogosteje je bilo to govorjenje nekako tako: “Jaz verjamem, da je še nekaj več na tem svetu, nekaj kar nas čuva. Ker se mi je že kdaj zgodilo, da mi je nekaj reklo, da naj na cesti odvijem v drugo smer in sem ugotovila, da me je to rešilo nesreče.”  

Ko pa se je bilo treba srečati z resnejšimi temami, pa sem vanje verjela samo, dokler so se držale mej cone udobja. Takoj, ko bi morala kar koli spremeniti, se je vklopil razum, sprožili so se stari vzorci in me potegnili v avtomatiziran, naučen način ravnanja.

Se vam to tudi dogaja? Da se, ko bi morali verjeti v svoj notranji glas, ki vam govori: ne delaj tega ali pa, povej, kaj si res misliš, ustavite iz strahu pred posledicami?

Prelomni trenutek

V življenju se nam vedno zgodi prelomni trenutek, ko smo postavljeni pred zid in se srečamo sami s seboj. Zgodi se nesreča, kjer se srečamo s svojo minljivostjo. Zgodi se bolezen, ko se zavemo, da je naše telo šibko. Zgodi se konec odnosov, ki zrušijo celo našo identiteto. Srečamo se z lastno umrljivostjo. To je trenutek, ko upamo, da smo res nekaj več kot zgolj samo možgan na dveh nogah.

Ko iščemo odgovore na zakaj in kako se mi je lahko to zgodilo, se začnemo spoznavati s svojim dušnim vidikom. Postane nam jasno, da smo duše v fizičnem telesu na svoji zemeljski izkušnji. Naše telo, um, ego smo si izbrali, da bomo svojo izkušnjo na zemlji lahko maksimalno izkoristili. Vsa ta orodja preživetja na Zemlji smo si izbrali preden smo se odločili roditi se sem. Izbrali smo si tudi svojo družino, prijatelje, vse ljudi (duše, ki so na svoji izkušnji), da bodo na svoji poti rasti določene vloge odigrali tudi v naši igri življenja. Dobili smo točno take, kot jih potrebujemo, da izkusimo tisto, kar smo prišli izkusit. 

Prelomni trenutek se zgodi kot neke vrste reset – da pregledate izkušnje, ki ste jih nabrali, ugotovite, česa vse ste se naučili in da se naravnate na dušno pot, ki ste si jo izbrali za to življenje.

Vse to naredite s pomočjo poglabljanja vase. 

Tukaj ne govorimo o neprestanem razumskem razmišljanju o sebi. Gre za meditativni “razmislek”, ki vas poveže s seboj in vašimi vzorci, prepričanji in načinom življenja. Začnete jih prepoznavati in ugotavljati, kaj vam odgovarja in kaj vas duši. Spoznavate svoja čustvena stanja in kdo ali kaj nanje vpliva. 

Vse to se imenuje osebna rast. Te pa, brez da bi priznali in spoznali svoj duhovni vidik, ni.

Načinov za spoznavanje sebe je ogromno

Pravi za vas je tisti, ki vas pritegne. Tam, kjer vam naredi “klik”, kjer se prepoznate, počutite varne, zaupate in se lahko odprete. Bodite pozorni  na to, da se v skupini počutite tudi svobodne.

Najboljši nasvet enega mojih učiteljev je bil: “Duhovnost, ki ti jemlje svobodo, ni duhovnost. Duhovnost, ki te pretirano navezuje nase, ni duhovnost. Beži od nje!” 

Vse, kar te omejuje, ukaluplja ali govori, kaj moraš delati s svojim življenjem in ti ne omogoča svobodnega odločanja o sebi ter te zaradi tega obsoja, ni ok. Velikokrat se namreč zgodi, da se pretirano navežemo na duhovno skupino in samo zamenjamo en način “odvisnosti” od starega vzorca za novega.

Če imate tendenco, da ugajate ljudem in delate vse, da bi vas sprejeli in vas imeli radi, boste najverjetneje to isto želeli tudi v svoji skupini za osebno rast. Bodite pozorni na to in vklopite alarme vedno, ko se začnete prilagajati skupini, čeprav morda čutite, da je čas, da greste svojo pot. 

Občutek, da bi spadali v neko skupnost, ki bi vas sprejemala, je velik še posebej pri ljudeh, ki se že vse življenje počutimo drugačne. Težko je za sabo pustiti nekaj, kar vas je toliko časa podpiralo. 

Včasih nas naša pot postavi v vlogo nekoga, ki ruši ustaljena pravila, ki se odloči drugače, ki odpira pot drugačnemu. Ta pot pa je na trenutke osamljena. Dokler ne srečate nove skupine duš na svoji zemeljski izkušnji, ki bodo del poti prehodile z vami. In tako znova in znova.