Kaj si v življenju vsi želimo? Da bomo stabilni, močni, neomajni, srečni, zadovoljni, uspešni, imeli denar, obilje vsega skupaj. Nihče ne bi bil rad ranjen in posledično si tudi ne dovolimo ranljivosti. A kaj počnemo oz. kako naša življenja navadno potekajo …
Kot dušica tam nekje zgoraj si ogledujemo svet in si izberemo starše. Sami si določimo, kje na Zemlji si želimo preživeti ta kozmični dan. Naših okoli 86 let, menda pravijo strokovnjaki in znanstveniki. Izberemo si natanko takšno družino, ki je najbolj idealna za nas in v kateri in s katero smo zmožni predelati vse naše vzorce, torej raztovoriti svojo prtljago in se osvoboditi.
Tako se že vrsto let dogaja evolucija Zemlje. Dviguje se zavest. Smo edina bitja na tem planetu, ki imamo ZAVEST. Gre za VEST, da delamo dobro in ločimo dobro od zlega. Vsi vemo, da je v vsaki stvari dobro in nekaj, kar nam ni tako dobro. Gre za našo simpatijo do nečesa ali našo antipatijo. A kdo nam je to dal? Od kod to imamo?
Kot otroci smo povezani z enim. Mi vsi smo celo stvarstvo. Del mene je povsod in del tebe, dragi prijatelj, je povsod. Morda je to strašno in nerazumljivo slišati, a ko pogledate naravo, je v njej vse popolno, vse poteka v svojem ritmu, če jo spoštujemo in negujemo, ji izkazujemo ljubezen in hvaležnost, če pa se do nje vedemo brezbrižno, osorno, nadvladujoče, egoistično, sebično, pa nam začne vračati drugače. Zato se prav v tem letu in v prihajajočih pričakuje toliko naravnih katastrof, ker smo se toliko let do nje vedli s prezirom in nerazumevanjem. A danes je poplava informacij na dr. Googlu, od katerih so nekatere zelo dobre, druge zelo zavajajoče in manipulativne. Kaj morate vi v danem trenutku narediti, veste le vi. In VAŠA ODLOČITEV bo za VAS PRAVA. Taista odločitev pa za drugega človeka ne bi bila DOBRA, prava. A dejstvo je, da se nam življenje odvija po podobnih poteh oz. starostnih mejnikih, ker smo se vsi porodili skozi Kozmos in so na nas vplivali planeti s svojimi darovi. Ker pa se iz življenja v življenje inkarniramo in rastemo, venomer s seboj prinesemo tisto, česar še nismo predelali, pogledali vase, razčistili s seboj. Zato je modro učiti se iz izkušenj drugih ljudi. Morda tudi revnih v materialnem pogledu, a zelo bogatih v svojih izkušnjah.
Pridemo v roke staršev, ki so na taki stopnji zavesti, ki jo mi kot otroci že imamo. In to je ključ. Ker mi pomagamo oz. lahko pomagamo, če imamo to moč in vse znanje, željo, da zdravimo naše starše oz. jih popeljemo na višjo raven zavesti, da osebno rastejo. Oni pa nas z ljubeznijo, znanjem in svojim egom podprejo, spodbujajo v življenju. Gre za vzajemnost. Gre za obojestransko pomoč in nujnost.
Torej če mi nimamo zdravega, nerazrešenega odnosa s svojimi starši oz. napačno razumemo delovanje in odzive staršev, vse to prenašamo naprej na soljudi, partnerje in otroke. Zato pravijo, da jabolko ne pade daleč od drevesa. Smo kar naenkrat vse bolj podobni svojim staršem, čeprav ne bi radi bili. A če nič ne spremenimo in ozavestimo, spremembe ne bo! Aktivno opazovanje svojih misli in iskrenost do sebe. Slišati se je veliko, spremeniti svoje delovanje modrost in vsakodnevno delo.
Torej majhen otrok je nepopisan list. Tudi mi smo bili enkrat čisti. Neomadeževani oz. nenavlečeni z vso to nepomembno kramo, s katero se po tolikih letih ukvarjamo. ;) Toda okolje in ljudje okoli nas so s svojimi dejanji vplivali na nas. Dejanja so povzročila odzive in ti odzivi, ta čustva so se zapisala v naše telo. Majhen otrok nima prostorskega spomina. On se na podlagi vonja, tresljajev tlakovcev, po katerih se je npr. peljal voziček, spomni dogodka. In ta dogodek je lahko vanj zapisan dobro ali slabo. Lahko je dišalo od peka, kjer mu je mamica kupila žemljico, ali je dišalo po konjskih figah, ker sta po tlakovcih prišla do konja, ki ga je z repom oplazil po obrazu in se mu je to za vse večne čase zapisalo v spomin in mu zdaj gnoj smrdi in strašno se boji konjev in ne mara tresljajev in tlakovcev.
Tako globoke so naše zgodbe. Do tretjega leta. Potem v otroka pride zavest, uporništvo – trma. Postavlja se zase in nam nekaj sporoča. Kaj nam sporoča? Zakaj se nam npr. upira? Morda zaradi naše nervoze ali ker nismo razpoloženi, ker se nam mudi in jo prenašamo nanj? Gre za našo energijo. Morda ga v nekaj silimo, a si pravzaprav tega ne želimo, nas je strah, a bi le radi delovali drugače pri njem, ker sami nismo zmogli? Ključno je samoopazovanje, poslušanje sebe, iskrenost do sebe in realen pogled. Če se vmešajo zamere, jeza, bolečine oz. nesprejemanje drugega pogleda, je vredno pogledati, kaj je v ozadju, v globini tega. Je iskrenost ali še stara zamera? Zakaj je ta zamera še tam? Je nismo skomunicirali? Smo se pogovarjali, a se nismo razumeli, ker smo naredili prepričanje in predstavo, svojo zgodbo, namesto da bi odkrito in resnično pogledali v to, kar se nam je zgodilo? Veliko stvari je v ozadju in ne obsojajte, dokler ne dobite vseh informacij, vse širine, kot jo nekdo zmore. Potrpežljivost je božja mast, so rekli že včasih.
Ne gre torej le za naše besede, misli, gre za celoten odnos, energijo, ki jo imamo do sočloveka. Ni enostavno sprejeti človeka, ki te je ranil oz. ni sprejel tvojega pogleda. Je pa modro stopiti v njegove čevlje in pogledati še z njegovega stališča.
Prva tri leta so ključna in še nadaljna štiri do prehoda v šolo. V prvih letih naj bi otrok vzpostavil zaupanje. Nekaj mesecev mora biti čas le za mamo in otroka ter najbližje. Umirjeno, nežno, tišje okolje, da se otrok počasi lahko varno spusti v ta svet. Zato se priporoča rožnata oz. modra posteljnina za dojenčke, ker se v takem okolju počuti kot v maternici. Domače. Ko mama in otrok osvojita in se začutita v zdravem ritmu, ki ni le vzrok-posledica, ker so drugi tako rekli, ampak opazovanje in dnevno preizkušanje, pride do trdnega zaupanja. Če je otrok jokav in ga vedno pristavimo na dojko, on pa še kar joče oz. se igra in ne pije, je to jasen znak, da išče le pozornost bližine, ne pa hrano, dojko. Zelo dobro moramo opazovati sebe in otroka, da vidimo čim bolj čisto sliko. Iskrenost do sebe je prvi pogoj. Če je mama nemirna zaradi katerekoli stvari, bo otrok to čutil, ker je navidezno in krvno povezan z njo.
Otroku je treba dati čas, da se zdravo naveže na mamo in da lahko spoznava sam sebe. Ni zdravo, da je ves čas z mamo. Potrebuje minute, čas zase na tleh, v svoji posteljici, da ugotovi, da ima oči, ki jih odpira in zapira, kasneje prstke na roki in nogah … Potem se začne obračati in bolj čutiti svoje telo. Če mu tega ne dovolimo, mu odvzamemo možnost, da bi to odkril, raziskoval že v svoji začetni fazi. Vse, kar zakasnimo, prestavimo le na kasnejše obdobje. Seveda pa tudi ni zdravo majhnega otroka dajati vsem po rokah in ga posedati pri dveh mesecih. Torej povezano negovanje in opazovanje, da lahko otroka spodbudimo in prepoznamo njegov naslednji korak. Nesmiselno je otroka privajati, da bi postal suh, če on še ni zrel za to oz. ga ne dajati spat in se truditi, ker on tega ne želi. Vsi se počutimo bolje, ko smo naspani ali spočiti, še najbolj pa to potrebuje majhen otrok, ki raste in razvija svoje notranje organe in telo, ki bo njegova hiša za vse življenje. Lahko jo bo obnavljal, a upam, da ne zaradi tega, ker se nam ni dalo ali zdelo tako pomembno oz. smo poslušali svoj ponos in se dokazovali in ne poslušali svojega notranjega srca, zaupanja, ki nam sporoča resnico.
Večji ko je otrok, več je vplivov iz okolja, v katerem je zmožen razumeti oz. jih naloži v svoje telo. Nobena skrajnost ni dobra ne za otroka ne za odraslega. Vedno sporočamo dvoje. Če smo negativno naravnani, mu sporočamo, da to ni prav, po drugi strani pa, da tako to je. Tega se moramo izogibati, ker so na dolgi rok znane posledice. Kot starš ste odgovorni za svojega otroka. On še nima te moči in ne zavesti, da bi vedel, kaj je prav. Če smo vzhičeni in nad nečim tako zelo navdušeni, najverjetneje poznamo oz. vidimo le dobro plat tistega. A tudi za to vzhičenostjo je skrita realnost. Realnost, ki nas prizemlji. Čas pokaže resnico, ki je takrat nismo bili zmožni videti zaradi drugih stvari, ki so nas v okolici zaslepile, prevzele.
Otroka moramo spodbujati k samostojnosti in mu omogočati, da krepi svojo notranjo moč, in ne da stvari delamo namesto njega oz. ga nezdravo zasužnjujemo z materialom in pripomočki, ki ga oddaljujejo od samega sebe. Hojice v Kanadi so že prepovedali. Treba je navezati zdrav stik z otrokom, predvsem pa iskren, iskren do sebe. Ker ne gre za vzgojo otrok, temveč za samovzgojo nas staršev.
Nič ni nikoli dokončno in stvari je venomer možno spremeniti, a treba si je odpustiti.
inspiracije