Kamorkoli pogledamo, se nam zdi, da so razdiralne sile prevzele glavno besedo. Inštitucije na vseh ravneh – od šol do verskih skupnosti, od mest do narodov – očitno niso sposobne razsodno delovati in spodbujati zdravega človeškega razvoja. Vsepovsod na našem planetu smo bodisi kot posamezniki bodisi kot svet priče zastrašujočim znamenjem izgube duha.
Številni vidiki sodobnega življenja – uničenje okolja, izguba sosedskih odnosov in skupnosti, propad izobraževanja, proizvodnja nezdrave hrane, nesmiselno delo, ki ga številni še kar opravljajo, porast naključnih nasilnih dejanj, slepa pokorščina tehnološkemu 'napredku' brez upoštevanja njegove strašne cene, očaranost nad bliščem, modrostjo, zunanjim videzom, prodornost političnih laži in medijskih izkrivljanj, ki se predstavljajo kot resnica, oskrunitev svetih dežel in kultur prvotnih prebivalcev, vse večji kaos in revščina večine svetovnega prebivalstva, koncentracija moči v rokah nadnacionalnih družb, ki imajo neznaten interes za skupno dobro, in še in še, kamorkoli pogledamo – je slutiti, da je človeštvo svojo dušo prodalo v faustovski menjavi za prevlado svetu. Čas plačila pa se vse bolj bliža. Ko se zazremo vase, tudi tam naletimo na nemir in zmedo. Naš um in srce sta bodisi otopela ali podivjana. Izgubili smo se. (Welwood)
Kako podpreti pozitivno obnašanje otrok?
Stvari, ki jih majhen otrok do 2,5 leta dojema iz svoje okolice, prodirajo v njegovo dušo. Vtisi se usedejo v nezavedne plasti duše in jih ponotranji, da postanejo osebni, še preden jih ozavesti. Ponotranjeni vtisi ustvarijo temelje za kasnejše zavestne izkušnje, kajti stvari, ki niso zavestno doživete, predelane, kasneje vplivajo na določena razpoloženja, občutke in obnašanje.
Kot waldorfska vzgojiteljica, mama, motivatorka za zdrav in uravnotežen način življenja ter aktivna medgeneracijska sodelavka pri vodenju 'otrok' do zrele odrasle osebe bi z vami želela podeliti nekaj informacij za lažje razumevanje narave otroka in kako jih voditi.
V širšem krogu pedagogov in javnosti so se v 19. stoletju začele pojavljati kritike šole in težnja po spremembah. Začele so se pojavljati ideje o bolj humanih oblikah vzgoje in le-te so reformatorji uresničevali v alternativnih vzgojnih ustanovah. Eden od reformatorjev je bil Rudolf Steiner, katerega t. i. waldorfska pedagogika se je ohranila v svojih izvirnih zamislih kot celovita šolska ureditev. Steiner je zagovarjal tezo, da ne potrebujemo šole samo za izobraževanje, temveč tudi za psihološko zdravje.
Ideal waldorfske pedagogike, h kateremu je treba vzgojiti otroka, je harmonična oseba, ki bo razvijala praktične veščine in ki bo postala nosilec lepote, modrosti in kulture. Cilj vzgoje in izobraževanj je najti edinstvenost v vsakem posamezniku ter omogočiti, da se razvijeta potencial in možnost samoizražanja, torej zdrava samozavest. V vsem mišljenju in današnjem delovanju gre predvsem za zdravo ZAVEST. Za vest. Je dobro ali slabo?
Vzgoja otroka ali odraslega temelji na tridelnosti človeka kot telesnega, duševnega in duhovnega bitja, kar pomeni vzgoja volje, čutenja in mišljenja. Nova oblika bivanja je nadaljevanje duhovnega, v katerem dobi fizično in etrsko telo. Naloga v vzgoji je, da nadaljujemo, kar so višja bitja zastavila pred rojstvom, pri čemer moramo upoštevati otrokov naravni razvoj.
Otrok kot organ zaznavanja vsrka v svoje bitje vse, kar mu svet ponuja
Obdobje prvih sedem let fiziološkega razvoja, ko je otrok še vedno popolnoma povezan z življenjskimi procesi in svetom, ki ga obkroža, preživlja v odrasli dobi kot najgloblji nezavedni sloj. Za njegovo prihodnost so odločilne moralne lastnosti, ki jih prejema iz okolice. Otrok kot organ zaznavanja vsrka v svoje bitje vse, kar mu svet ponuja. Prevzema čutni vtis, ki se v njegovi notranjosti razgradi, in vzame tisto, kar je zanj pomembno za preživetje in sprejetje.
V prvem razvojnem obdobju se otrok ne uči ob razlagah, temveč s posnemanjem. To je njegova razvijajoča se VOLJA, ki je še nezavedna. Čutna izkustva, doživetja se vdihavajo, sledi pa jim posnemanje, kot izdih. Odrasli smo njihov vzor, zato moramo misliti na to, kako se obnašamo, gibljemo po prostoru, kako govorimo, koliko pozornosti namenimo posameznemu otroku, kako smo umeščeni v prostor, kjer so otroci, in kako izžarevamo svojo 'notranjo' držo, saj ne posnemajo samo, kar je vidno, temveč tudi, kar se dogaja znotraj nas. Vse je energija, zavest in otroci to 'kopirajo'.
Vsa naša dejanja se zrcalijo v otrokovem celotnem organizmu: telesu, duši in duhu, in kasneje vplivajo na njegovo zdravje in nagnjenja. S tem vzgajamo njegovo voljo in naša naloga je, da prevzamemo vlogo vodenja volje, saj je še ne zna voditi, ker je še nima v zavesti.
Če želimo voditi otrokovo voljo, moramo aktivirati svojo, kar pomeni, da sebe aktiviramo v dejavnost. Volja živi le v otrokovih udih, zato je posnemanje tako pomembno in vredno je gojiti otrokovo radovednost.
Ob rojstvu otrok nima nobene sodbe
Ko gleda svet in ljudi okoli sebe, se vživi v to okolje in ga poskuša razumeti, želi biti dejaven. Odrasli se moramo potruditi, da opravljamo veliko gospodinjskih dejavnosti, ki pomenijo uravnoteženje življenja otroka, na primer: pripravljanje obrokov, pomivanje posode, pospravljanje igralnice, pletenje, kvačkanje in šivanje. Otroku moramo dati možnost, da se pridruži in posnema. Zato je najbolje, da je kuhinja del otrokove igralnice.
Otrokovo okolje v času učenja govora je zelo pomembno za razvoj osebnosti. Za razvoj govora potrebuje človeško okolje. Duhovna struktura otroka je odvisna od tega, kako se odrasli izražamo.
Otrok potrebuje okoli sebe vzore, toplino, radost in zaupanje odraslega človeka. Narediti mu moramo svet dober, da bo razvil trdnost v sebi in s pogumom stopil v svet ter kasneje lažje reševal življenjske izzive.
V prvih treh letih življenja se zgodijo trije veliki razvojni koraki: hoja, govor in mišljenje. Za zdrav razvoj teh sposobnosti je treba ustvariti primerno okolje in ritem. Odrasli moramo biti v tem času intenzivno vpleteni v urejanje okolja za otroka, ki je okolju in ljudem tako močno predan, da vpliva na oblikovanje njegovih čutov.
Majhnemu otroku do treh let moramo zagotoviti toplo, domače in s svojo 'notranjo držo' mirno razpoloženje.
Dihanje je najpomembnejši posrednik med zunanjim fizičnim svetom in človeškim bitjem
Med vsemi odnosi, ki jih ima človek do zunanjega sveta, je dihanje najpomembnejši posrednik med zunanjim fizičnim svetom in človeškim bitjem, ki vanj vstopa, kajti v njem leži tridelni sistem fizičnega človeka; presnova, ki je prek krvnega obtoka povezana z dihanjem, le-to pa je povezano tudi z živčno-čutnim življenjem. Vendar ob vstopu človeka v fizično bivanje še ni vzpostavljena prava harmonija med procesom dihanja in živčno-čutnim procesom.
Ta se doseže s pravilnim ritmom spanja in budnosti, s čimer se ustvari skladje med telesnim organizmom in duhovno dušo. Ker ta usklajenost še ni vzpostavljena, je naloga odraslega to ustvariti s primerno vzgojo. Sprva vzgajamo njegove ude, nato srce in potem glavo. Prvi tedni življenja so podrejeni nevidnim silam, ki so usmerjene v en sam cilj – rast. Zato je pomembno, da negujemo njegovo fizično telo ne le s pravilnim ritmom spanja in budnosti, temveč tudi s pravilnim ritmom prehranjevanja in telesne nege.
Dojenček svoje razpoloženje izraža s celim telesom
Ko se začne razvijati njegova zavest, se zmanjšuje čas spanja in povečuje čas budnosti. Razvijati se začne zavest o obstoju telesa prek gibanja, najprej posameznih delov telesa, nato povezano. Njegove funkcije niso več usmerjene izključno v fizično rast, temveč se začnejo razvijati številne aktivnosti, ki pripadajo zavestnemu življenju.
Opazovanje je najpomembnejša funkcija zavesti. Svet okoli sebe otrok odkriva s celim telesom kot čutnim organom. Njegov zunanji svet najprej postane njegovo telo. S spoznavanjem posameznih delov telesa pa preide prek funkcionalne igre (prevračanje, plazenje, kobacanje ...) v pokončno držo in zatem v hojo, ki mu omogoča opazovanje in odkrivanje zunanjega sveta. Ko se otrok uči usvajati pokončno držo, se istočasno razvija sposobnost govora.
Iz čebljanja, ki je sprva osredotočeno na samoglasnike, se začne oblikovanje posameznih besed, le-teh v stavke in takrat se začne proces mišljenja, v katerem se razvijajo pojmi, ki so povezani z govorom. Sprva so to pojmi, ki so vezani na zunanji svet kot svet prostora, nato dodaja glagole, ki si jih razlaga kot aktivnost oziroma svet časa. Tako se začne prebujati pojem časa in počasi začne razlikovati med včeraj in jutri. Poleg tega začne otrok razumevati različne povezave, vezane na različna delovanja, iz česar se razvije mišljenje.
»Odrasel, vzgojitelj, ki je z otrokom, mora delovati tako, da resnico, dobroto in lepoto ne le prikaže otroku, temveč da to živi. To, kar on je, preide na otroka, ne pa tisto, kar ga uči. Bistveno je, da vsako učenje predstavimo otroku s svojim zgledom.« (R. Steiner)
Čustveno življenje dojenčka se izmenjuje med še nezavednimi občutki zadovoljstva in nezadovoljstva, ki je odvisno od vitalnih funkcij fizičnega organizma. Postopoma otrok s prebujanjem zavesti pride do svojega Jaza. Antropozofija ima vlogo, da človek pride sam do spoznanja sveta in samega sebe.
Približno v četrtem letu se začenja razvijati nova sila v čustvenem življenju, ki jo lahko opišemo kot kreativna domišljija, ki spreminja ta svet v skladu z otrokovimi notranjimi potrebami.
Otroku od 2,5 do pet let moramo omogočiti polno domišljijsko igranje z dovolj naravnega materiala (kosi lesa, korenine, rogovile, kamenčki, školjke, plodovi, npr. kostanj ...) in nedokončanimi igračami iz naravnih materialov (volna, svila, bombaž, les), ki sprostijo lastne naravne sile domišljije. Njegova igra je spontana, ob kateri sanjari, razvija kreativnost, se spontano uči. Treba je vedeti, da otrok pri igranju ni usmerjen na končen izdelek oziroma še nima določenega cilja, temveč na užitek v procesu ustvarjanja. Odrasli se moramo zavedati, da se domišljijska igra lahko razvije le v svobodi, brez zunanjih impulzov oziroma vmešavanja v otrokovo dejavnost.
Okoli šestega leta nastopi trenutek, ko se bolj zaveda samega sebe kot oddvojenega od zunanjega sveta, in razvije se mišljenje na nov način, sposoben je praktično razmišljati, pozna rešitve. Ni več tako močno nagnjen k posnemanju in postaja vedno bolj samostojen. Pa vendar vedno znova odkriva svojo lastno bit v zunanjem okolju s pomočjo aktivne domišljije in pri osvajanju sveta doživi svojo lastno nesposobnost, da deluje kreativno. Zato potrebuje pomoč, ki jo vidi v odrasli osebi, avtoriteti in jo spoštuje s celim svojim bitjem. Človeka presoja po tem, kaj lahko naredi, in ne po tem, kaj zna. Sposoben je sprejemati vodstvo, pojavi se vera v odrasle osebe. V tem času odrasli izražamo toplino, razumevanje in humor, da jim pomagamo iz težav.
Prosta igra je najnaravnejša pot do razvoja otrokove osebnosti kot celote, torej v socialnem, čustvenem, voljnem in kognitivnem pogledu.
Naloga odraslih je omogočanje doživljanja sveta z vsemi čutili, da lahko otrok stvari bolj polno doživi. To pa se lahko zgodi le prek gibanja, gibov, plesa, petja, risanja, slikanja, oblikovanja oziroma modeliranja. Zato poleg proste igre v dnevni ritem vpletemo kratkotrajne vodene dejavnosti: ročna dela, lutkovne predstave, prstne in rajalne igre, pripovedovanje pravljic, petje, praznovanje praznikov, ki so vezani na letne čase, ter umetniške dejavnosti.
Za krepitev življenjske sile otrokom pojemo v visokih tonih, izvajamo rajalne igre, igramo na liro. Plesno gibanje in glasba učinkujeta na oblikovanje njegovih organov, razvoj glave in njegovo presnovo.
Zelo pomembno je, da vodene dejavnosti z upoštevanjem ritma ponavljamo, ker tako vzbudimo otroku občutek varnosti. S ponavljanjem ga ne vznemirjajo stalne spremembe in razmišljanje o tem, kaj se bo zgodilo, razvije se tudi občutek za čas in red.
Kar otrok čez dan vsrka z opazovanjem in mislijo, to ponoči prodre v globlje plasti otrokove duše in se vrne v zavest okrepljeno v čustvovanju in volji.
Človek je kot kozmično bitje že ob rojstvu 'usidran' v ritem. Prvi ritem na Zemlji kot arhetipski del ritma je dihanje, ki se spreminja glede na naše počutje, gibanje, potrebe.
Bernard Lievegoed navaja: »R. Steiner je dejal, da normalni ritmi dihanja in cirkulacije niso slučajni, temveč odražajo velike kozmične ritme našega sončnega sistema.« Odraz in odsev kozmičnih ritmov se vidi v naravi z menjavanjem letnih časov. Ritmično okolje pomaga tudi k izgradnji zdrave konstitucije. Z ritmom tako odrasli kot otroci krepimo navade in voljo.
Sodobna družba želi, da čim prej začnemo razvijati intelekt, a najprej je treba razviti voljo
R. Steiner pravi, da to ni mogoče, kajti volja je tista, ki razvije glavo oziroma intelekt, kar pomeni, da moramo razviti najprej otrokovo voljo. Volja je dejavnost, ki ima največ možnosti za razvoj v prosti igri. Razvija se ravno v obratni smeri kot telesni razvoj, in sicer od spodaj oziroma iz periferije (udov) navzgor v center glave, kjer se oblikuje v domišljijo in nato v predstave.
V prvih letih življenja pri otroku ni prisotna zavestna volja. Prve aktivnosti so nagonske. Otrok se razvija z lastno notranjo aktivnostjo tako, da stalno ponavlja gibe, dokler jih ne usvoji. Paziti moramo, da mu ne preprečujemo raziskovanja sveta s pretirano skrbjo, da se ne bo poškodoval, lahko pa mu pomagamo. Omogočiti mu moramo svobodno gibanje v varnem okolju. Sprva gre za funkcijsko igro, ki se približno po tretjem letu starosti razvije v domišljijsko igro. Okrog šestega leta otroku igra ne pomeni več samo doživljanje veselja, ampak si postavi cilj, ki ga želi doseči. Na tej stopnji se začne pojavljati zavestna volja. Tak otrok je pripravljen za odhod v šolo.
V predšolski dobi otrok ne puščamo pod vpliv sodobne tehnologije, saj spodbuja intelekt, ki v tej razvojni fazi še ni razvit. Gledanje televizije škoduje otrokovemu telesnemu in duševnemu zdravju in povzroča pasivnost, strah, nespečnost, asocialno vedenje, moti njegovo koncentracijo. V otroku morajo najprej dozoreti predstavne in čustvene sposobnosti. Intelektualne metode vzgoje zavirajo oziroma preprečujejo razvoj potrebnih življenjskih sil. Veliko bolje je, da otrok odkriva svet z lastno dejavnostjo in si ustvarja lastne notranje slike.
Prehrana je zelo pomemben dejavnik za zdrav razvoj otrok, zato morajo biti obroki bogati z vitamini in mineralnimi snovmi iz polnovrednih živil. Pomembno je, kdaj in kako ponudimo otrokom obrok, pri čemer se upošteva tedenski ritem. Upoštevati je treba tudi otrokovo zrelost organizma oziroma prebavno in presnovno sposobnost ter omogočiti pri prehranjevanju čim večjo samostojnost v skladu z lastno zmožnostjo.
Psihologija kot znanost o psihi oziroma človeški duši je bila vedno odvisna od definicije, kaj psiha ali duša pomeni. Ta se je spreminjala v različnih kulturah, zgodovinskih obdobjih in dogodkih glede na to, ali so v danem trenutku prevladovali odnosi, ki so temeljili na teologiji, filozofiji ali naravoslovnih znanostih. Pedagogika ima temelj na podlagi razumevanja človeka in vsako razvojno obdobje je včasih imelo svoj lastni pedagoški ideal.
Pri svojem delu se zavedam, da je vsak otrok celovito duhovno bitje, ki išče svojo pot v zemeljskem svetu. Je zrel posameznik, ki je že šel skozi veliko zemeljskih življenj. Izkušnje in pridobitve, obremenitve in nadarjenost, ki jih je skozi ta potovanja pridobil, se pred vstopom v sedanje življenje s pomočjo višjih, človeku nadrejenih duhovnih sil, zgostijo v individualno tkivo usode, ki jo otrok, globoko v podzavesti, kot kal zmožnosti oz. zasnovo za oblikovanje svojega življenja prinese s seboj.
Družinsko svetovanje z Majo Rogelj
Ponujam vam družinsko svetovanje oz. pomoč za okrepitev postavitve družine. Mlade starše usmerjam k pravim dejanjem – kako postati vzor, in jih vodim pri podpori sonaravnega razvoja otroka.
Za obisk družine in svetovanje ter morebitna vzgojna vprašanja lahko pišete na: maja.rogelj©gmail.com
V razvijajočem se umu, srcu in telesu vsakega otroka je popoln načrt za njegov razvoj. (dr. John Gray)
Se sprašujete, kako močno je uspešnost otroka odvisna od vrste pedagogike, namer in vedenjskih vzorcev odraslih, s katerimi se otrok sreča v življenju?
Sama dnevno rastem in se povezujem z duhovnim svetom, da moje delovanje resnično 'zdravi' vzorce in podpira otroke, ki jih pridobijo skozi družinsko dinamiko in vpliv medijev. Vzgoja poteka iz duše v dušo.
V Naklem podpiram sonaraven razvoj malih dušic v leseni hiški, v objemu gozda, umirjenega dnevnega ritma, s prosto igro, petjem in zdravo prehrano. Za otroka sem vzor, ki mu ponuja ideal, da lahko samega sebe oblikuje. Delam iz tistega, kar vidim, in odstranjujem simpatijo in antipatijo.
inspiracije