Pred nekaj leti je na eno od mojih predavanj v Ljubljano prišel en sam gost. Bil sem užaljen in razočaran. Zelo. Ljubljana. To je bilo nekaj let pred časom prve karantene, v mestu pa je redno več kot 250 tisoč ljudi. Pokril sem promocijo za dogodek, potne stroške, prispevek za prostor … Ves dan sem se tako ali drugače pripravljal za seminar, nato pa nanj pride samo en gost: dijak. Kaj je sedaj to? Moj ego je bil užaljen. Zelo.
Kdo te je prizadel? Moja lastna pričakovanja.
Že sem se odpravil proti vratom in se odločil, da edinega gosta (ne)vljudno odslovim ter se nekako opravičim. Nekaj časa sem se boril s seboj, k sreči pa mi nenavaden občutek v srcu ni dovolil, da bi ga preprosto poslal domov, tako sem začel: »Glej … Glede na to, da sva tu, predlagam, da na kratko poklepetava. Pol urice, uro, a velja? Ne predolgo.«
Kmalu sva se prav dobro ujela, čas je kar letel in kar naenkrat opaziva, da že dobro uro in pol govoriva o raznem, kot da se poznava že leta. V prostor že začnejo vstopati praktikanti joge, ki so prostor najeli za nama, tako sva morala kar malo na silo končati s pogovorom, ki mi ga je bilo sprva tako težko začeti. Najbolj nenavadno pri vsem tem je bilo, da je fant ob koncu večera rekel takole: »Veste, vaše vsebine se mi zdijo zelo smiselne in praktične: zelo dobro bi bilo, če bi jih slišali tudi drugi dijaki v našem dijaškem domu. Bi prišli predavat k nam? Priporočil vas bom vodstvu. Pokrili bomo vse, izvedbo, stroške, samo povejte, koliko navadno računate …«
V hipu se mi je zasvitalo: »Poglej, pred kakšen test sem bil postavljen … Skoraj pa sem ga pogrnil … Še dobro, da mi intuicija ni dala, da naredim po svoje …«
(Skoraj) vsi smo odvisniki. Odvisniki od rezultatov plodov svojega dela.
Začuden in hvaležen sem se dal seveda na razpolago in že čez nekaj tednov predaval več kot 70 krasnim dijakom in strokovnim delavcem v dijaškem domu v Ljubljani, kjer je bival. Dogovorili smo se tudi za nadaljnje sodelovanje. Neverjetno.
»Pravico imaš opravljati svojo dolžnost, nisi pa upravičen do sadov delovanja. Nikoli si ne pripisuj rezultatov svojega dela in nikoli ne pomisli, da ne bi izpolnil svoje dolžnosti.« Bhagavad gita, 2.47
Podobne reči so se mi malo drugače dogajale že prej, a tako hitro pozabiš pomembne življenjske lekcije. Brez tega zavedanja in razvite kvalitete praktično ni mogoče delovati. Najlepše pri tem pa je, da se je fant, ki je prišel na ta dogodek, nato resno angažiral na področju osebnega razvoja. Še danes mi je v velik navdih in v pomoč pri razvoju projekta Znanje za življenje.
Naredi, kar je treba, odmisli pa rezultate ... tega, kar delaš, in dosegal boš še boljše rezultate, kot si jih bil(a) vajen(a) prej ...
inspiracije