Vse najboljše ob dnevu nove svetlobe

Novo vedno nadomesti staro, vsaj v fizičnem svetu je tako. In energija solsticija ni nič kaj drugačna. Pomaga nam, da preidemo v obdobje, kjer lahko najdemo še več notranje svetlobe, podobno, kot se dogaja od prehodu iz zime v poletje.

Članek

Seveda se gre za solsticij. In to ne kateregakoli, temveč za zimskega, ko se svetloba, ki je kraljevala našim mentalnim aspektom vse leto, umakne.

Naši mentalni aspekti oz. dogodki znotraj našega mentalnega polja, so mentalni fenomeni v našem umu, ki se pojavijo, ko je za to čas in izginejo, ko čas za njihov obstanek izgine.

Svetloba, ki jo vidimo v vesolju je svetloba, ki jo je moč videti v prostoru-času, torej v fizičnem svetu.

Svetloba, ki je fizična manifestacija pa ravno tako kot umske manifestacije nosi v sebi neko spominjanje na nekaj. Četudi se je začela z izžarevanjem iz sonca in oddrugov, je prepotovala dolgo pot, dotikala se je marsičesa in se uklanjala.

Medtem, so se njene izvorne frekvence preoblikovale.

Temu bi lahko rekli celični spomin pri človeku. 

Naš planet je izpostavljen svetlobi, ki ima različno pot. Nekatera je neposredna, torej takšna kjer na njeni pot ini nekih ovir, ki bi jo preoblikovale. Druga pa je spet takšna, ki je izpostavljena preoblikovanju (beri spremembi frekvence).

Mi jo s fizičnimi očmi zaznamo kot različne barvni spekter.

Zanimivo je, da z lahkoto povemo, ko je nekaj novo in ko ni. To je naš notranji občutek za nepotvorjeno substanco, ki prihaja do nas v obliki odboja svetlobe.

In s svetlobo v vesolju je enako. Tudi tam, če njena izvorna “vibraicija” ni preoblikovana, lahko začutimo, da je bela, nepotvorjena in da ne vsebuje nečistoč.

Temu bi potrošniki rekli, da je nekaj novo, kar z lahkoto vidimo, če je površina od koder se svetloba odbija nepoškodovana. Ker če je poškodovana, se svetloba odbija drugače.

Pa ne samo ta, ki jo vidimo s fizičnimi očmi.

Solsticij je obdobje, ki pride do popolne poravnave v času, ko je svetloba bila stara v obdobje, ko je nova. Staro obdobje lahko opišemo z padanjem, medtem, ko mlado obdobje lahko opišemo z rastjo.

Podobno kot v človeškem življenju.

In mlad človek je bolj poravnan s svojimi izvornimi kvalitetami, ko star. Pri mladem je telo relativno še zelo nepoškodovano, zato oddaja občutek svežosti, mladostnosti, čistosti.

Medtem pa, ko je star človek ranjen, poškodovan, izmaličen od časa in prostor. Njegovo telo je drugačno, njegova duša in srce sta drugačna. Zelo malo je tistih, ki se bolj svetijo ko so starejši, kot ko so bili mlajši.

In spremembe se dogajajo tudi v umu. 

Um je najprej svež, nepopacan s kreacijami in izvajanjem sveta. In medtem, ko poteka čas, postaja um vedno bolj popacan s tem, kar mu materialni svet ponuja.

Zelo malo je takšnih, katerih um je svež. 

Bolj bi rekli naložen z znanjem ,izkušnjami, idejami, koncepti. Spomini v njme nosijo mnoge prijetne in neprijeten dogodke.

Tak um ni ne svež, niti ne omogoča, da bi svetloba, ki se odbija od njega, bila sveža, mlada, čista in nepopacana, nekontaminirana.

Vse kar ni sveže, čisto, nekontanimirano nosi neko informacijo, ki je primerna temu, čemur je bil posameznik ali posameznica izpostavljena.

Vsak je rad čist, čuti v sebi čistost, praznost. Tudi veselje je čisto, nepotvorjeno in priston samo takrat, ko nima v sebi nekih informacij od drugih ljudi.

Ko jih ima, je pogojeno veselje, ki izvira iz in zaradi drugih ljudi oz. tega, kot jih doživljamo v sebi.

Enakonočje je točka ravnovesja, torej točka, kjer se tisto, kar je šakti, torej dinamičen aspekt nas, in tisto, kar je šiva, torej ne dinamičen aspekt nas poravnata.

V času po zimskem solsticiju prehaja obdobje šiva v šakti, torej od mirnosti, do ne mirnosti, od srečanja z našim očetom v nebesih, do zlitja z materijo. To se dogaja v našem umu, nikjer drugje.

V času, ki jo točka solsticija v ravnovesju, imamo največjo možnost okušati vrhunec šive, torej notranje mirnost v našem umu. Naš um pa psotaja dosti bolj aktiven, ko nastopi pomlad.

Nastop pomladi je povezan s prehajanjem obdobja notranjega spokoja v obdobje notranjega dvigovanja nasproti notranjemu obdobju rasti. In kot pri mladem človeku je obdobje mladosti še relativno nepopacano z močnim usmerjanjem v to, kar smo se naučili.

Ko še ni, takrat so možne razne spremembe v umu, kajti le-ta je kot pri mladem človeku zelo plastičen. To pa mu omogoča absorpcijo marsičesa neumnega, novega ipd.

Do poletnega solsticija se um oblikuje, se zapeče v neka ujeta stališča in po njem stvari prenaša  prakso.

Um, ki je ujet v to, da mora nekaj prakticirati, kar mu ni potrebno, in tako je večina naših umov, nenehno ustvarja notranji fokus v premlevanje, raziskovanje, čutenje, čustvovanje tega, kar že ima v sebi. Torej nekih ustaljenih fokusov.

Po domače povedano, fokus trenira. In s tem, ko ga trenira, postaja vedno bolj usmerjen v to, kar je absorbiral v času mladosti, da bi iz tega nekaj naredil.

Redko kateri um je toliko fleksibilen, da bi dopuščal, da bi se to, kar je nabral v njem lahko tudi osvobodilo. To počnejo mnogi preko raznih terapij, delavnic, ritualov ipd.

Čas zimskega enakonočja je čas, ko prehaja šiva, torej dinamičen aspekt, ki ima potrebo po sledenju nekim fokusom v obdobje, kjer tega več ni potrebo. Vsaj nekaj časa…

Tisti, ki ste bolj senzitivni lahko občutite ali ste občutili mirnost, ki jo prinaša ta preobrat.

Po drugi strani pa ste lahko občutili v sebi preobrazbo, vsaj tisit, ki delate na tem, če ste želeli izpustiti ali preobraziti nekaj, akr vam je bilo moteče, nezaželeno, nedobrodošlo ali tega preprosto več ne potrebujete.

Novo obdobje prinaša novi notranji občutek povezanosti, če si ga želite. Zato, srečno.