Konec sveta
Bilo je leto 2012. Mnogi so napovedovali konec sveta. Zame je res prišlo, no v nekoliko drugačni obliki. Po 6 letih sva se razšla tudi z dekletom. Začel sem jesti presno hrano, prenehal sem piti alkohol, kaditi, igrati poker … Kot plod sprememb ter kot rezultat spremenjenega okusa za življenje sem skoraj povsem spremenil način življenja in krog ljudi, s katerimi sem se družil.
Po nekem čudnem naključju so bila predavanja avtorja, ki sem ga začel intenzivno preučevati, v ruščini, prevedena v hrvaščino. Nekaj tednov sem jih poslušal pozorno, kot še nič doslej, saj sem šel skozi precej bolečo fazo življenja, v predavanjih pa je avtor podajal izjemno uporabno znanje, ki ga prej žal nisem poznal. Ob poslušanju njegovih lekcij sem spontano osveževal tudi znanje ruščine, nakar na elektronsko pošto prejmem povsem nepričakovano povabilo na razgovor za službo. Nenavadno zato, ker se niti nisem spominjal, da bi se kdaj prijavil na razpisano delovno mesto, saj so iskali prevajalca iz ruščine v slovenščino na sejmu v Moskvi, po rusko pa se nisem znal več niti tekoče predstaviti.
»Andrej … zakaj se nisi naučil jezika,
ko si imel možnost za to …«,sem si mislil. Ker pa se mi je v tistih mesecih začelo dogajati precej nenavadnih, skoraj čudežnih dogodkov, sem tudi na sugestijo prijatelja sklenil: »Ne razumem. Pa kje so me našli? Saj vendar ne znam praktično nič rusko. Ne morem se izdajati za prevajalca. No … Lepo pa bi bilo za nekaj časa iti na daljšo pot v Rusijo in malo spremeniti okolje. Poskusimo. Kaj pa lahko izgubim? Akcija.« Če bi ponudbo prejel nekaj mesecev ali tednov prej, bi jo prav gotovo ignoriral ali zavrnil, saj se ne morem izdajati za prevajalca ruščine, če ne znam povezati niti dveh ruskih stavkov.
Povsem brez pričakovanj sem odšel na razgovor za službo v priznano ljubljansko podjetje. Na razgovoru sem spoznal potencial nenavezanosti. Če bi bil vezan na to, da dobim službo, bi gotovo ne bil tako sproščen, kot sem sicer bil. V preteklih mesecih se je začenjala moja nekakšna renesansa, saj sem se začel truditi vesti precej bolj odkrito, srčno in človeško, kot sem to počel prej. Mlajšemu moškemu, direktorju podjetja, ki me je intervjuval, sem odkrito povedal: »Spoštovani; počaščen, vesel in iskreno začuden sem, da ste me povabili na razgovor za službo, no veste, takole je; ruski jezik sem se sicer učil na fakulteti, moje trenutno znanje pa iskreno povedano nekako ne zadostuje za to, da se lahko smatram za kompetentnega prevajalca. Res pa je, da že nekaj tednov intenzivno posodabljam svoje znanje ruščine, katerega v primeru, da obstaja možnost dela za vas, še dodatno pospešim in okrepim.«
Odgovoril mi je: »Iščemo nekoga, ki bi skrbel za prevajanje komunikacije s strankami na sejmu v Rusiji. Na delo odhajamo šele čez dober mesec dni.« Precej drzno in samozavestno sem odgovoril: »Mesec dni? To pa je več kot dovolj časa, da osvežim in se dobro naučim jezik. Če morda ne bo primernejših kandidatov in se slučajno odločite zame, sem vam na razpolago.«
Že naslednji ali celo isti dan sem navdušen in presenečen prejel povabilo ter povrhu vsega še odlično plačano ponudbo s strani direktorja, ki mi je predal vsa potrebna navodila in podrobnosti odprave v Moskvo. Začel sem s še bolj poglobljenim učenjem jezika. Navdušen sem bil, da sem dobil nov izziv, ki bi ne mogel priti ob bolj primernem času.
Pred odhodom sem doživel še eno zanimivo srečanje. Z bodočimi delodajalci smo šli na rusko veleposlaništvo iskat vizo, kjer nas je v pisarni sprejela − moja učiteljica ruščine s fakultete, pri kateri sem še pred nekaj meseci ne preveč rutinirano polagal izpit za četrti letnik. Ko me je zagledala in ko je slišala, kam gremo ter kaj bom delal, je bila z nagajivim nasmehom na obrazu še precej bolj presenečena kot jaz …, profesionalno pa je opravila svoje in nam zaželela vse dobro na poti v Rusijo in nazaj.
Najboljši teden življenja in moč pozitivnega govora
Mesec je kmalu minil in že smo bili na letalu za Moskvo. Delovali smo na sejmu, kjer je bilo okrog 300 manjših ali večjih stojnic in prodajnih mest različne interne dekoracije, biserov, luksuznega pohištva, zlata … Na sejem so prihajali skoraj izključno zelo zelo bogati premožni Sovjeti. Večinoma so bili navdušeni nad mojim znanjem ruščine. Skrivnost moje odlične komunikacije ni bila v tem, da sem ne vem kakšen retorik; glavna zlata žila komunikacije je bila v tem, da sem zelo natančno in predano poslušal stranke, uporabljal pa sem izključno besede s pozitivno konotacijo. Zakaj? Ker drugih nisem niti poznal. Na predavanju, katera sem poslušal, predavatelj ni koristil besed, kot so: baraba, hinavec, lopov … Tako teh besed niti nisem mogel koristiti, četudi bi jih v marsikateri situaciji lahko, saj je na sejem prišlo kar nekaj resnično sumljivih ljudi. V mesecu dni se nisem imel časa (niti volje) naučiti vse mase ruskih besed, tako sem poleg osnovne slovnice obvladal le besede, ki sem jih slišal na predavanjih izbranega avtorja.
Vsebina je bila očitno tako privlačna, da me je ena izmed strank, za katero se je izkazalo, da je učiteljica ruščine, celo vprašala, če v Sloveniji učim ruski jezik. Odgovoril sem ji: »Ne, gospa, ne. Pridite za menoj, stopiva malo na stran. Veste, tega prosim ne povejte mojemu šefu, no, dejansko znam samo dobrih 500, 600 ruskih besed, ki pa so nekakšni jagodni izbor ruskega jezika.« Zelo uglajena, prava ruska dama se je iskreno nasmejala, kupila nekaj cvetja in mi zaželela vse najboljše ter se poslovila.
Naša ekipa je zaradi krasnega ambienta in čudovitih eksponatov slovela kot prava atrakcija sejma, kamor se je podjetje odpravilo, ker je raziskovalo možnost, smisel in smoter širitve na ruski trg. Sejem je potrdil veliko zanimanje za tovrstne artikle, tako podjetje še danes uspešno deluje v Rusiji.
Med povratkom domov sem na letalu direktorju in njegovi mami, ki je bila dejansko idejni in pravi vodja, duša podjetja, odkrito rekel takole: »Spoštovana, iskrena hvala vama za priložnost in zaupanje ter prelepo izkušnjo v Moskvi. Upam in verjamem, da sta bila z mojim delom zadovoljna. Zelo pa me zanima nekaj. Kako to, da ste se odločili zame, četudi sem vam na razgovoru za službo odkrito povedal, da nisem ravno mojster ruščine«? Direktor, »sin« mi je odvrnil; »Veš, pogledali smo ti numerologijo in ostale karte ter videli, da je pred teboj odlično obdobje. Zato smo se odločili zate.«
Besede imajo čudežno moč ... Dobro izbiraj ... Prav tako vse nečemu služi ... Čas razkrije, čemu ... Življenje je lepo ... Samo naprej ...
inspiracije